UTD – realna alternativa ali mokre sanje?

Naraščajoča brezposelnost in revščina, brezperspektivnost mladih, ki so ujeti v primež vsakdanjega tavanja za službami (ki jih ni), množični protesti proti varčevalnim ukrepom, politične elite, koruptivna ravnanja tistih na najvišjih položajih – in še bi lahko naštevali. Socialna pravičnost je vse bolj le črka na papirju, množice deprivilegiranih in ponižanih pa po vsem svetu vse glasneje zahtevajo spremembe. Družbeni problemi so torej še kako resnični in jasni – kaj pa njihove rešitve?

Alternative za odpravo družbenih problemov je treba artikulirati prav z namenom, da postanejo jasne, razumljive in izvedljive tudi v realnosti. Ena izmed možnih alternativ, ki si zaslužijo takšno artikulacijo, je univerzalni temeljni dohodek (UTD). Najprej razjasnimo, zakaj si UTD zasluži biti imenovan alternativa. UTD je brezpogojen dohodek, ki ga prejmejo vsi polnoletni državljani ali prebivalci, od zdajšnjih socialnih prejemkov pa se razlikuje po tem, da je usmerjen na posameznika in ne na družino ali gospodinjstvo, je neodvisen od kakršnega koli drugega dohodka ali drugih virov posameznika in, kar je najpomembneje, neodvisen je od participacije na trgu delovne sile in pripravljenosti posameznika, da sprejme ponujeno delo. Zaradi teh značilnosti koncept UTD zavrača sistem pridobitnega dela kot nepogrešljivi in legitimni sestavni del usmeritev socialnih politik in prinaša popolno ločitev posameznikove upravičenosti do denarnih prejemkov od zaposlitvenega statusa. Tako odstrani breme skrbi posameznika za lastno eksistencialno varnost, povečuje izbire in svobodo posameznika, poskuša oblikovati novo družbeno pogodbo in vzpostaviti nov center družbene vključenosti, kjer pridobitno delo ne bi imelo monopola. To se zdi, še posebej spričo krize, v kateri se je znašla t. i. družba dela, smiselno.

Preseganje protislovij kapitalizma

UTD torej postavi pod vprašaj samoumevnost družbene središčnosti sistema pridobitnega dela z vsemi njenimi implikacijami za družbeno-ekonomske, politične in vrednotne sisteme postmodernih družb. S tega vidika pomeni grožnjo ne samo uveljavljenim interpretacijam družbenih problemov in zakoreninjenim prepričanjem o plačanem delu, družbeni pravičnosti, družbeni neenakosti, revščini in svobodi, ampak tudi sami matriki režima plačanega dela, ki vpliva na vse vidike delovanja modernih družb. Tudi zato bi lahko imel UTD veliko bolj daljnosežne posledice od katere koli socialne politike, sprejete v zadnjih desetletjih. Če bi namreč postmodernim družbam »odšteli« sistem nadzora, ki je utemeljen na središčnosti plačanega dela, te ne bi več delovale tako, kot delujejo zdaj. UTD zato ne smemo razumeti zgolj kot še enega v vrsti potencialnih predlogov reforme države blaginje, ampak predvsem kot (globalno) politično artikulacijo želje po preseganju protislovij kapitalističnega sistema.

Prav ta družbeno-transformatorni in emancipatorni potencial, ki ga UTD uteleša, pomeni tako prednost kot tudi problem pri uvrščanju na formalni dnevni red političnega odločanja v Sloveniji in tujini. Če želijo namreč zagovorniki UTD ohraniti ta potencial, ga morajo zagovarjati takšnega, kot je – kot grožnjo kapitalističnemu sistemu. To pa neizogibno sproža protireakcijo tega sistema, ki se manifestira v veto točkah političnih akterjev, ki UTD preprečujejo uspešen vstop na politično prizorišče. Da bi se tem veto točkam zagovorniki UTD izognili in zanj pridobili potrebno politično podporo, predlagajo kompromisne različice UTD. Te se odrekajo enemu ali več temeljnim principom UTD (brezpogojnosti, univerzalnosti, individualnosti ali trajnosti), kar pripomore k večjim možnostim uvedbe, saj se lahko krog upravičencev postopno širi, višina UTD pa postopno viša. Problem takšnega kompromisnega pristopa je zmanjšan družbeno-transformatorni in emancipatorni naboj. Takšen UTD sicer še vedno omogoča omejitev največjih ekscesov kapitalizma, saj do neke mere odpravlja revščino, vendar pa se vseeno odpove takojšnji radikalni odpravi sistemskih mehanizmov ohranjanja in generiranja družbenih neenakosti kapitalističnega sistema − tak kompromisni UTD ostaja ujet v premise kapitalističnega sistema, ki je tako še vedno zaznamovan z delovno etiko.

Zato je jasno, da morajo zagovorniki UTD, če želijo uresničiti svoje cilje (to je spodkopati družbeno-ekonomski red, ki temelji na hegemoniji povezave med plačanim delom in upravičenostjo do dohodka), zahtevati nič manj kot UTD v njegovi idealni obliki.

Sprejemljiv tudi za desnico

Kateri politični akterji pa bi lahko podprli UTD, ki se ne bi odpovedal celoti svojih temeljnih principov in bi vztrajal (predvsem) na svoji brezpogojnosti? Pravzaprav ne preseneča, da je UTD, če je predlagan v svojih kompromisnih različicah, sprejemljiv tako na politični levici kot tudi na desnici. Izkušnje iz Nemčije, kjer so razprave o UTD zelo intenzivne in potekajo v vseh najpomembnejših političnih strankah, kažejo, da so na levici ti predlogi navadno v funkciji izboljšanja oziroma razširitve ukrepov države blaginje. Nadaljujejo torej tradicijo (socialdemokratskega) blaženja negativnega delovanja kapitalističnega sistema in strategijo umika razrednega boja za zeleno mizo. Brezpogojnost socialnih prejemkov mora v primeru kompromisnih predlogov UTD z levice ostati nedotaknjena, saj sledenje ciljev polne zaposlenosti še danes ni izpostavljeno resnemu prevpraševanju, dobršen delež pravic pa izhaja iz plačanega dela, ki tako ohranja hegemonijo v institucionalnih praksah socialne politike in politikah zaposlovanja. Na politični desnici bi se lahko z uvedbo brezpogojnega UTD celo uresničile mokre sanje neoliberalcev. Ideja desnice seveda je, da se UTD izkoristi za odpravo vseh drugih desnici nadležnih »paralizirajočih« mehanizmov in zbirokratiziranih institucij države blaginje in jih nadomesti z enim samim ukrepom – UTD. Seveda bi se tu politična desnica odpovedala svojim dosedanjim usmeritvam v socialni politiki, saj bi se odrekla pogojevanju socialnih prejemkov, ki so ji omogočali nadzor in discipliniranje vedno večje armade iskalcev zaposlitve. Pa nič zato. Desnici se takšen scenarij zdi mamljiv.

Podoben odnos bi do UTD verjetno gojila slovenska parlamentarna politična levica in desnica (če bi se do njega večkrat opredelila). Za zdaj pa se v nasprotju z Nemčijo predlogom UTD, pa naj bodo ti kompromisni ali ne, večje parlamentarne stranke v velikem loku izogibajo. Zagovarjanje UTD je tako še vedno omejeno na civilno družbo, zahteve po UTD pa zasledimo tudi na plakatih protestnega gibanja. To samo po sebi seveda ni problematično, pred slovenske zagovornike UTD pa poleg zelo kompleksnih vprašanj o tem, kako preprečiti, da UTD ne bi ugrabila politična desnica za dokončno odpravo socialne države, kakšen UTD zagovarjati in kako se izogniti pastem kompromisnih predlogov, postavlja še vprašanje, kako določiti politične akterje, ki bodo te zahteve prevedli v konkreten politični jezik in poskrbeli za uvrstitev UTD na dnevni red političnega odločanja.

Dr. Urban Boljka se raziskovalno ukvarja s področji socialne pravičnosti in socialne politike. Doktoriral je na temo problema uvedbe UTD.