Tiskane izdaje
Subjekt je dispozicija za delovanje, ki teži k maksimalni svobodi. V kapitalistični družbi imamo negativno svobodo, nesvobodo znotraj lastniških restrikcij: svobodo posedovanja, na račun svobode delovanja. Demokracija v kapitalistični družbi je demokracija le za tiste, ki posedujejo, kot je ugotovil že Lenin v Državi in revoluciji, in nesvoboda za tiste, katerih posest je minimalna. Zato kapitalistično-meščanski koncept subjekta, v korelaciji z lastnino, pomeni smrt subjekta. Smrt subjekta pomeni življenje objekta, popredmetenje življenja. Brez intelektualne, moralne in ekonomske svobode ni svobodne družbe, trdi Erich Fromm v Zdravi družbi.
Kapitalizem je kultura smrti, ker je strah za eksistenco profitabilen pri boju za delovna mesta, ker je strah za življenje glavni dejavnik posameznikovih odločitev in je pomembnejši kot užitek življenja. Potrošna družba je oblika antropomorfizma, saj se neživim potrošnim objektom pripisuje človeške lastnosti, medtem ko je kapitalistična produkcija oblika kontra-antropomorfizma, ker se prek izkoriščevalnih praks spreminja ljudi v stvari.
Z izgovori liberalizacije trgov se je uvedlo totalitaren družbeni red, ki se transcendentno razteza čez globalno ekonomijo. Neoliberalizem, ki je prevzel pobudo po zatonu keynezianstva, z večjo vlogo socialne države, je pomenil obrat k doktrini laissez-faire, in k redukciji socialnega dialoga. Cilj neoliberalizma je bila krepitev bogastva v rokah elite.
Neoliberalci, med katerimi so bili tudi stari zagovorniki liberalizma kot Hayek, so menili da so vrednote svobode ogrožene, da je preveč državne intervencije. Te ideje so se potem izrodile v dejstvo, na katerega opozarja Harvey v svoji knjigi Kratka zgodovina neoliberalizma, da je neoliberalna svoboda svoboda trga in tržnih mehanizmov, ne svoboda za ljudi. Kajti tisti, ki so se zavzemali za večjo svobodo, so imeli pred očmi svobodo bogatenja, medtem ko ljudje, ki bi hoteli iskati obrambo svojih državljanskih-demokratičnih pravic pred lastniškimi imperativi, nimajo možnosti za uveljavljanje svojih pravic. Retorika neoliberalizma o liberalizaciji trgov v sebi nima nič liberalnega, marveč avtoritarnega. Nič ni bolj nesvobodnega kot je svoboden trg, v tem je paradoks kapitalistične demokracije.
V poročilu evropske komisije o krizi, se kot vzrok krize navaja špekulacije v bančnem sektorju, toda pisci besedila vidijo rešitev v reševanju bank prek ukrepov fiskalne konsolidacije, kar v praksi pomeni, da državljani plačujejo napake in hazard bankirjev. Večja kontrola bank, ki jo predlaga komisija, je kaj klavrno zdravilo za odgovornost za dejanja, ki so bila storjena doslej. Legalni sistem ne predvideva (finančnih) sankcij za bankirje. Ker pravo, kot vemo že iz Marxovih, Gramcijevih razmišljanj ne izraža vse družbe, marveč le njen dominanten del, nima etične podlage na univerzalni ravni, četudi sankcionira nekatera dejanja, ki so etično nesprejemljiva tudi v nezapisanem pravu.
Keynes je že 1936-ega leta v svoji sloviti Splošni teoriji opozarjal na socialno nevzdržnost načela laissez-faire in ovrgel Sayev zakon trga, da ponudba ustvarja lastno povpraševanje - in sedaj smo pred enakim izzivom.
Kapitalistična demokracija s participacijo le na štiri leta, težkimi vstopnimi pregradami pri formiranju strank, omejenim medijskim prostorom, ustvarja pogoje za izkrivljeno udeležbo, ki vodi v odtujenost. Zato jo je potrebno zamenjati z participativno oz. neposredno demokracijo, v kateri bi bila oblast resnično v rokah ljudstva. Pri tem je dobrodošel koncept radikalne demokracije profesorja Ernesta Laclauja, ki v Hegemoniji in socialistični strategiji zagovarja širjenje demokracije na področje trga in opolnomočenje državljanov.
V praksi bi to pomenilo uvedbo sledečih načel, deloma tudi s spremembo ustave:
1. možnost predčasnega odpoklica predstavnikov ljudstva (ljudska nezaupnica), če se ti izneverijo volivcem
2. predstavniško telo je sestavljeno iz neposredno voljenih posameznikov, ne oseb, ki prihajajo s strankarskih list (ne-strankarska demokracija)
3. participativna demokracija, kar pomeni tudi večjo avtonomijo odločanja na lokalni ravni
4. pravica do referenduma na pobudo ljudstva je neomejena: uvedba zakonodajnega deliberativnega oz. odločevalnega referenduma, brez potrditve parlamenta
5. delovna doba sodnikov je omejena, zaradi ščitenja družbe pred preveliko koncentracijo moči v sodni veji oblasti
6. upravljanje skupnega, virov, ki določajo obseg kakovosti življenja (ljudske banke, po načelih soupravljanja itd.)
7. prizadevanje za polno zaposlenost, tudi s premikom proizvodnje od industrijsko- intenzivne na simbolno-informacijski sektor, z veliko dodano vrednostjo, in zelene tehnologije.
Revolt je najvišji izraz človekovega duha, kjer je v njem izražena resnična narava absolutne intencionalne zavesti: zahteva po neomejenosti in svobodi.
