Tiskane izdaje
V Lusaki se mi je življenje prestavilo na hitri tir. In to še preden je tja sploh prišla Lara.
V glavno mesto Zambije sem prišel dokaj zgodaj, ker sem potreboval en dan za pridobitev zimbabvejskega vizuma. Večina ostalih nacionalnosti ga dobi v dveh minutah na meji, a Slovenci očitno spadamo v izbrano družbo teroristov in plačanih morilcev; dobro, mogoče torej dva dneva.
Nepremakljiva stara slonica
»Deset dni,« je rekla mam'ca na ambasadi.
»Deset dni?! Uf, uf, nujno, ekspres, hčerka sama v Harareju, še majhna, huda kriza. Pleeeaseeee?«
»Ten days. Minimum! But probably more,« verjetno dva tedna.
Bila je kot stara slonica, ne premakneš je za milimeter. Lara čez tri dni prileti v Harare – še sreča, vsaj vizum že ima z Dunaja –, kjer naj bi jo z motorjem pobral na letališču. Potem pa vozi, miško – greva v Afriko! In kaj zdaj?
Mali popravki načrta
A smo na srečo civilizirani, vsaj to. Z internetom, s telefoni, z esemesi. »Halo, Larča, ne bo me v Harareju, z letališča pojdi naravnost na avtobusno postajo, ob sedmih zvečer nočni avtobus v Lusako, vizum dobiš na meji – no problem, preverjeno! Na zambijski strani te čakam z motorjem in vozi, miško, pač prek Zambije namesto po Zimbabveju. Vse jasno?«
»Yes, sirrr!« je rekla. Lara je v resnici že velika punca, ki se znajde. Vse bo torej v redu, le mali popravki načrta. Poti, na katerih gre vse po programu, so dolgočasne. A je na hitro kazalo na še nekaj popravkov. Ljubim popravke.
Slovenščina v središču Lusake
»Hej, Zvone!« Nekdo me je klical, a bil sem v središču Lusake, nekaj tisoč kilometrov na vse mogoče strani nisem nikogar poznal.
»Zvone, si to ti?«
Govorila je slovensko. Mlada in luštna, v avtu z nekaj starejšim moškim, ki tudi ni bil grd.
»Hej, pa je res Zvone. Sem slišala, da prihajaš sem dol. Igor, a si ti že slišal za Zvoneta Šerugo?«
Bila je Mirjana. Ne, nisem je poznal, ona je iz časopisov prepoznala mene. In moški poleg nje je bil očitno Igor. Slovenca, on že petintrideset let v Zambiji, ona osem, poročena. Z njim. Šli smo na pijačko in povabila sta me k sebi domov. A sem se moral izgovoriti.
»Nocoj moram na mejo, enega lepega otroka pričakujem,« sem rekel. »Lahko prideva jutri skupaj?« Seveda, kako, da ne!
Hčerkica in očka končno skupaj, šmrc, šmrc
Odpeljal sem se proti jugu, prespal z oboroženimi čuvaji na varni strani debelih obmejnih rešetk in se zjutraj zapodil na prvi avtobus, ki je pripeljal z zimbabvejske strani: »Hej, Larča ...« Bila je še vsa krmežljava od dolge vožnje. Črne mam'ce so se nama na široko smejale in me trepljale po ramenih, ko sva se na široko objemala: Kako lepo, hčerkica in očka končno spet skupaj, kako ganljivo, šmrc, šmrc!
Lara ima čudovitih dvaindvajset let in je hčerka mojega prav dobrega prijatelja – ampak to sem gotovo že omenil, a? Frenka imam prav rad, on pa pravi, da mi bo glavo odtrgal, če se njegovi punci kaj zgodi. Prijazen in izdatno raščen možakar, tale Frenk. In še eno hčerko imata z Mojco: Nejo, mojo Nejo! Kje vse sva z njo že lazila in kaj vse se nama je dogajalo. A je odšla v svoje življenje, z diplomo v žepu in ljubeznijo v srcu. In je ata Frenk torej rekel: »Boš pa tamalo vzel s sabo, pa kaj!«
Pet tednov z Laro
In tako sva se z Laro, preverjeno in trpežno sopotnico z nekaj prejšnjih poti, znašla v Zambiji. Z mano bo ostala pet tednov in pred nama sta še Mozambik in Tanzanija. Mejne formalnosti so bile za nama v petnajstih minutah. Do Lusake je bilo sto petdeset kilometrov asfalta, sredi dneva sva prispela in zapeljala proti razkošni hiši na elitnemu obrobju mesta. Lara je sicer šele zapustila en velik kup Slovencev, meni pa bo po mesecu in pol na poti nekaj domače družbe gotovo dobro delo.
Na obisk k Slovencema
A je vsaka stvar očitno tudi za kaj slaba, kaj češ! Mirjana in njen Igor sta seveda krasna in njuna mala Klara ter Filip sta dva prav kičasta otroka – še bo prilika in z veseljem bom kaj več povedal o njih. To je torej lepo. In na severu imata v nacionalnemu parku Kafue razkošen lodge, hotelček v divjini – štiristodvajset dolarjev dnevno, po osebi! – in vsaj za tri dni morava priti tja. Gosta bova, vse brezplačno, prisrčno vabljena. Hej, pa to je že skorajda božansko, tudi o tem bom sigurno še pisal. In jutri zjutraj pride na obisk njun stari prijatelj, Miha Drevenšek, legenda slovenskih misijonov v Afriki. Gotovo se bomo lahko dogovorili, da ga obiščeva gor na njegovemu severu, in tudi o njem bom torej še pisal. Hej, tudi lepo, čudovito!
In še dva Slovenca prideta nocoj iz gmajne, Gorazd in Boštjan. Deset dni sta fotografirala živali, zvečer bomo imeli piknik, nekaj poštenih kosov mesa z žara in čeber južnoafriškega vina nam že ne morejo postoriti hude škode. Bo v redu?
Večer z litrom borovničk
Kičasto, kaj drugega naj rečem. Pa kaj torej ni v redu, krščenduš?!
Aha, spomnil sem se; Lara je hvalabogu prinesla liter borovničk, ata Frenk pošilja, pozna moje večerne afriške rituale. Vsaj za deset jih bova imela s tamalo dovolj – se mi zdi, da z Larine strani ne bo prehude tozadevne škode. Milina, vse je torej do popolnosti popolno.
In vendar – ja, in vendar: večer je bil milo afriški, meso mehko, vino hladno in pozno v noč smo se imeli vrhunsko in z vsako urico še lepše.
Le ... šmrc ... le tisti edini liter borovničk je bil na koncu ... šmrc, šmrc ... čisto prazen. Čisto čisto prazen ... Pa če to ni ma za se ubit ... Buuuuuu!
