Tiskane izdaje
Zambija je četrta dežela na tej poti. Slavni dr. David Livingstone, raziskovalec in misijonar je že pred 150 leti tukaj odkrival skrivnosti neznane in divje celine. Stoletje angleškega kolonializma je s sabo prineslo nove meje in novo ime desetinam pred tem nikoli med sabo povezanim plemenom: Severna Rodezija. Neodvisnost je prišla z imenom Zambija, a stare težave ostajajo tudi po petih desetletjih: korupcija, nepotizem in odvisnost od svetovnih cen bakra kot glavne izvozne surovine.
Angleščina je še vedno domač jezik
Mejne formalnosti sem opravil v pol ure. Tudi to je prijetna sprememba sodobne Afrike: meje marsikje niso več kazen božja, temveč nekaj, s čimer se da shajati. In angleščina, jezik nekdanjega kolonizatorja, je v teh krajih še vedno čudovito domač jezik.
Vozim proti zahodu; ko končno ustavim, se sonce že spušča nad trnikavo pokrajino. Vasice na obeh straneh ceste so do skrajnosti preproste, kolibe so z redkimi izjemami okrogle in narejene iz blata, večina streh je kritih z dolgimi travami.
Rdeča krogla se pogrezne v gozd akacij, le zadnji žarki se komajda še lovijo v prahu med hiškami. Ustavim pred eno od njih, največja naokoli je, narejena v štiri vogale in iz rdečih, žganih opek. V takih običajno živijo pomembni ljudje. Stopim z motorja, pomaham naokoli, snamem čelado in dam roko možakarjem, ki se zberejo naokoli: »Hello, how are you?«
»Am fine, thank you – and how are you?«
»I'm also fine, thank you very much.«
Spustiti ta ritual bi bilo v Afriki nevljudno. Nikoli ne ustaviš in kar naravnost vprašaš: »Hej, kam se gre tja in tja? Kje je to in to?«
Zatem šele lahko omenim: »Noč bo – bi lahko postavil šotor in prespal v vaši vasi?« Do takrat je okoli mene že vsaj 100 ljudi, večina otrok. Možakar pri 40, očitno lastnik bogatije pred mano, mi ponudi roko: »Kanduza Daka, village chief. Very happy if stay here. Welcome, dobrodošel!«
Sladko veselje
Raztovorim motor in postavim šotor pred poglavarjevo hišo; zdaj je okrog mene verjetno že vsa vas, nekaj sto ljudi. Vriskajo in kažejo na čudo: uiii, glej hiša! Uiiii, postelja. Iiiiii, piškoti, piškote ima.
Dam vrečko s sladkim pecivom šefu, ki jo preda svojemu sinu. Otroke postavi v vrsto in deli, enega po enega. A jih žal ni dovolj, piškotov, otrok je vsaj 200. Bogastvo, ki pa ga je v Afriki žal preveč.
Kasneje sedim v moški družbi, noč že nekaj časa ždi med kolibami in le nekaj ognjev osvetljuje pročelja preprostih bivališč. V vasi ni elektrike in ni televizorjev, le nekaj baterijskih radijskih sprejemnikov. In mobiteli, te imajo v zadnjih letih skorajda vsi.
Zvečer ni televizije, ni zabava. Samo delati otroke
»Preveč otrok,« pravi poglavar. Družine po osem, deset, dvanajst otrok. Pravim: »Ne toliko otrok, majhna družina sita družina.«
»A kaj delati drugega? Zvečer ni televizija, ni zabava. Samo delati otroke.«
Ljudje se dvakrat dnevno najedo sime, polente iz bele koruze. Za vasjo rastejo banane, nad nami se pnejo debele krošnje mangovcev, ki bodo začeli zoreti čez dober mesec. In nekaj krav, ki dajejo mleko, se pase za vasjo. Drugega ni.
»Včasih lačni,« pravi poglavar. »Vsi otroci morajo v šolo, a ni denarja za obleko in knjige. Če ni šole, ni napredek. Nihče ne pomaga. Za denar drobiti kamen in prodati.«
In se smejimo ... ha ha, delati otroke, to je zabavno. In na stara leta bodo skrbeli za svoje starše, tako uči logika afriških pokojninskih stebrov. Več jih bo preživelo, če jih bo veliko.
Razbijanje kamnov zadošča za preživetje, dlje v teh krajih celo želje ne sežejo
Naslednje jutro se zbudi sveže in ženske že v bledi svetlobi novega dne pometajo pred hišami. Otroci odhajajo v šolo. Šest kilometrov daleč je, tam bodo dobili zajtrk. In pozno kosilo, ko se vrnejo domov. Kupček dolgočasne sime, bele koruzne polente. In nič drugega. Mnogi bodo potem sedli za cesto in s težkim kladivom drobili debele kamne iz okoliških njiv v drobne kamenčke. To je za mnoge družine edini vir zaslužka, v celem dnevu natolče priden človek tudi za dva dolarja kamenja. Gradbeniki iz Bume, bližnjega mesta, pridejo enkrat tedensko s kamioni in denarjem. Ni veliko, a v slabi letini jim pomaga preživeti; 50-kilogramska vreča koruze stane 13 dolarjev; za teden dni je ena vreča v veliki družini za silo dovolj.
A le za preživetje, drugega v teh krajih ni. Celo želje ne sežejo kaj dlje.
