Tiskane izdaje
Doktor Zaro – njegovo pravo in polno ime je Rade Zarevski – moj makedonski zobozdravnik iz Dar es Salaama, je od boga poslana duša. V njegovi hiši z visoko ogrado in varnostnikom bom lahko pustil motor za tistih deset dni, ko bom doma. In z Laro naju je povabil, naj zadnjo noč pred mojim odhodom pri njem tudi prespiva, dovolj sob ima in samemu je včasih pri teh letih že dolgčas. Triinsedemdeset jih ima in za sabo življenje, v katerem ni bilo prostora za le eno žensko. A pride čas, ko nenadoma vse odidejo. Zaro verjame, da le začasno, vedno se je boril, vedno zmagoval in se spotoma naučil tudi izgubljati. V delu, ljubezni, igralnicah. Njegovega življenja je dovolj za nekaj napetih romanov.
Afrika za bogataše
A tisti večer gremo vsi trije – pravzaprav štirje, tudi njegov mladi makedonski asistent Evrem je z nami – na večerjo k prijatelju Richardu. Vila v elitnem delu mesta, hladne pijače na robu razkošno osvetljenega bazena in povsem drugačen svet, za katerega komajda lahko verjamem: je mogoče, da sem še vedno v Afriki?
Richard je Švicar francoskega rodu. Pred 25 leti je prišel v Afriko in začel uvažati električne generatorje. V deželi, kjer so mrki in redukcije reden vsakodnevni pojav, je posel vzcvetel in ga pognal med sveže bogataše. Drage viskije in šampanjce ponuja z ležernostjo nekoga, ki ga ne skrbi za prihodnost. »Tanzanija je stabilna in počutim se varno,« pravi. »Švicarske zime so prehladne in Dar je krasno mesto, polno poslovnih priložnosti.«
Belo pleme se obnaša kot rod bogatih veleposestniko
Ne sprašujem ga o barakarskih naseljih, životarjenju na robu lakote in revščini milijonov; ne bi se spodobilo. Dva svetova živita drug ob drugem, a se komajda čutita ali dotikata. Belo pleme v Afriki se obnaša kot rod bogatih veleposestnikov na rodovitni zemlji pri vznožju vulkana. Vsi vedo, da bo vrh nad njimi nekoč eksplodiral. A ob vedno znova bogatih letinah se nihče noče ozirati tja gor, v svarilni dim nad kraterjem.
Kakih dvajset se nas je zbralo tisti večer, vsi beli. V veliki jedilnici se je ponujala polna miza solat in prilog, ki so jih pripravili črni služabniki. Francoz Pierre peče na žaru debele kose že dober teden uležane antilope. Poklicni lovec je, osem let že zaposlen v parku na jugovzhodu dežele. Omejeno število živali je vsako leto določeno za odstrel. Kar pa za bele lovce nikakor ni poceni.
Novodobnih ruskih bogatašev nihče ne mara
»Največ prihaja Američanov in Nemcev,« mi razlaga med obračanjem stegen in filejev. »In v zadnjih letih Rusov, novodobnih bogatašev. Ki jih nihče zares ne mara; vsak večer se napijejo kot živali, podnevi pa bi streljali kot Wyatt Earp, le mrtva žival je zanje dobra žival.«
»In koliko vse to stane?«
»2500 dolarjev.«
»Vse skupaj s trofejo vred?«
Na lov za 2500 dolarjev na dan
Pogleda me začudeno, šele zdaj dojame, da z Laro nisva iz njegovega sveta. »Dva tisoč petsto dolarjev na dan. Vse vključeno: hrana, spanje, lovsko spremstvo, džipi, šampanjec na ledu in natakar v belem in z belimi rokavicami pred razkošnimi šotori sredi gmajne.«
Nisem spraševal, kakšno vlogo imajo pri vsem skupaj bele rokavice, tako ali tako ne bi razumel. Dva tisoč petsto dolarjev – uf!
»In koliko časa traja lov na slona?«
»Običajno dva do tri tedne. Peš sledimo starim samcem z največjimi okli. To ni nacionalni park, kjer vidiš dvajsetglavo čredo iz avtomobila na drugi strani ceste. Vsaka trofeja je zaslužena.«
Denar lažje zasluži, kot zapravi
Pridruži se nam Jamie, Američan mojih let, ki govori z avtoriteto nekoga, ki je vajen moči in poslušanja. Pred nekaj urami sta se s Pierrom vrnila z lova, v dveh tednih je uplenil slona in leoparda.
»In koliko je to v denarju?« Nekaj smo že spili in vprašanje ni bilo povsem neprimerno.
»S ceno trofej vred 80.000 dolarjev. Šestnajst dni, vse vključeno.«
Kasneje sem izvedel, da je Jamie lastnik tovarne kovčkov in sorodne opreme. In da mu je denar pogosto lažje zaslužiti kot zapraviti. A vseeno, ni to velika vsota?
»Nekateri doma me bodo gotovo imeli za morilca in izkoriščevalca,« mu je jasno. »A jaz gledam drugače: 80.000 sem prelil iz bogate Amerike v revno Afriko. Ne razglabljam, ali sem plačal preveč ali premalo – zadovoljen sem in za ta denar so morali nekaj narediti, nisem ga prinesel kot miloščino beraču. Vsaj del se bo gotovo prelil do zadnjega reveža v vasi mojega nosača ali črnega kuharja. Počutim se vsaj tako dobro kot nekdo, ki je na Unicef nesel stare cunje, ki bi sicer končale na odpadu.«
Zgodba o življenju kot v filmu
Po večerji se z novimi džintoniki potopimo v bazen. Doktor Zaro mi razlaga svoje življenje, iz ozvočenja nekje za zelenjem pa prihajajo klavirski zvoki Mozarta. Življenje za film. Kako je z dvajsetimi dolarji v žepu iz komunistične Juge ušel v Francijo. Začel iz nič, česar koli že se je lotil. Doštudiral medicino in odprl svojo prvo zobno ambulanto v Senegalu; vedno ga je vleklo v Afriko, že od otroških stripov o Tarzanu naprej. V Gabonu je imel že večji dispanzer in igralnico – oboje propadlo z ekonomskimi krizami in požarom. Vmes poroka s prvo spremljevalko miss Makedonije in družina s tremi hčerkami v Parizu. Ločitev in novo življenje na Sv. Martinu na Karibih: ordinacija in ponovno igralnica; izginilo s tajfunom. Selitev preko Pariza ponovno v Afriko, tokrat na vzhod: Tanzanija. Petnajst let in dve ordinaciji, ena v Daru in druga v Aruši. Najdražji v državi, a bogatih strank ne manjka.
V igralnici pustil že vsaj milijon dolarjev
V igralnice pa zahaja le še kot gost. Vsaj milijon dolarjev je s kartami in za žametnimi mizami izgubil v življenju. Danes vzame s sabo petsto, največ tisoč dolarjev na večer. Ni veliko in lahko si jih privošči izgubiti.
»Vseeno pa je to letna plača tanzanijskega delavca,« omenim.
»Znam, ali ... a jebi ga, takav ti je život!«
V pričakovanju martinovanja na Dolenjskem
Naslednje jutro pride Iza, popoldne letim za deset dni domov. Romana me bo vesela in jaz gotovo nje. Dekleti pa gresta ta čas skupaj na Zanzibar. Jebeš ti Zanzibar, hočem martinovanje na Dolenjskem.
In to je to – pišem v svoji zidanici pod Gorjanci in čez nekaj dni se vračam nazaj v Afriko. Z Izo še dober mesec nadaljujeva preko Tanzanije in Ugande do kenijskega Nairobija – ponovno bom doma za božič.
Le v klet k Janezu moram še skočiti po vino za jutri. Nekaj prijateljev pride. In jaz sem pametne sorte vinogradnik: tako dobrega in tako poceni, kot ga lahko kupim pri sosedu, sam nisem sposoben narediti.
Sicer pa: kdaj sem pa sploh toliko doma, da bi si lahko privoščil imeti nekaj trt in psa?!
