Bojan, zmagovalec, Zmago,
 mesar Zmago Batina

Bojan je med največjimi. Zaradi veščine svojega poklica seveda, ne tudi zaradi centimetrov. A je primanjkljaj teh, kar sploh pri moških velja za pomanjkljivost, obrnil sebi v prid, zato lahko igra tudi ljubimce. Pa še ljubek je videti pri tem. Za marsikatero dekle smrtonosno privlačna kombinacija. Zaljubljal se je povprečno pogosto, medijsko pozornost pa davno tega privlačil predvsem z razmerjem z Natašo Barbaro Gračner; fatalko slovenske igralske scene, ki se je tej vlogi zadnja leta prostovoljno in odločno odrekla.

Tako kot se je vedno novemu zaljubljanju odrekel Bojan, ko se je pred leti sredi noči v enem od ljubljanskih lokalov zazrl v oči tedaj še povsem sveže igralke Viktorije Bencik in uzrl sorodno, četudi 20 let mlajšo dušo. Z njo je izpolnil željo po očetovstvu, o kateri je, gospod na pragu krize srednjih let, tu in tam že tudi javno rekel kakšno besedo. Zdaj ima torej življenjsko družico, sina Tiborja, hiško in psa. Pa še precej slaven je. Zmagovalec. Zmago.

Lik mesarja Zmaga Batine, ki sta ga z Markom Naberšnikom ustvarila za podelitev viktorjev 2005., je Bojanu z leti naložil breme splošne poulične prepoznavnosti. Pa ne, da ga ljudje ne bi poznali že prej, in to ne zgolj obiskovalci ljubljanske Drame, kjer si Bojan Emeršič služi kruh. Sploh ne, le Zmagec se je s svojo mesarsko preproščino, modrostjo malega človeka in gastarbajterskim kičem – morda nekoliko nepričakovano – globoko zarezal v zavest slovenskega ljudstva. Tako zelo, da so nekateri celo pomislili, da je Zmago Batina resničen. In mu ponosno in z zardelimi lici nosili darila v oddajo Vzemi ali pusti. V televizijskem šovu, v katerem so Slovenci odpirali škatle in upali, da je v njih vsaj nekaj drobiža, ne pa zgolj tolažilni šraufenciger, na primer, so šli le redki do konca. Pa naj jih je Zmagec še tako šraufal, je takrat opažal Bojan.

Z Zmagom nista hodila služit denarcev na pol zasebne zabave; enkrat sta šla, pa je bilo mučno. Z monodramo Zmago Batina, mesar za vse čase je drugače. Gostujeta, ampak običajno imata svojo garderobo in po predstavi ne popivata z gledalci. Bojan je igralec, ne zabavljač, ki družbo zabava z vici na ukaz. Ne na odru ne zasebno. Zato je na Batino, ki ni smešen zaradi pačenja, ampak svojih resnic, ki zabavajo predvsem zato, ker so v bistvu žalostne, dokaj ponosen. Kar posrečilo se mu je, tako zelo, da je Zmagec njegov prvi lik, ki ga lahko tudi sam opazuje, kot da gre za nekoga drugega.

Tudi Bojan bi bil lahko nekdo drug, ne pa igralec. Nogometaš ali hokejist. Lahko bi bil tudi gradbenik. V Mariboru je hodil na gradbeno šolo, toda v humanistiko, umetnost in glasbo usmerjena družba gimnazijcev ga je veliko bolj privlačila kot izdelovalci malte in opek. Zamenjal je okolje, ne tudi duše. Plemenito preprostost, ki mu je bila dana v okolju, v katerem je odraščal, je ohranil in nadgradil z umetniškimi višavami. Svoje predstave, scenarije je imel v glavi od nekdaj, vživljal se je v zgodbe in like ter se tudi poročil z Romy Schneider. Njuna zveza je v njegovi domišljiji živela precej dolgo, vse do njene smrti. Ampak to so le prijazni spomini na mladega Bojana, na tistega, ki je razmišljal tudi o karieri bobnarja. Zdaj si le tu in tam da duška na bobnih v kakšni trgovini z glasbili, še to najraje na tujem. Doma ga vendarle preveč poznajo.

Navsezadnje je res kar precej slaven. Zaradi gledališča, čeprav bo nekoč skoraj zagotovo dobil Borštnikov prstan, še najmanj. Ti časi so minili, spoštovanje do igralcev pa je upadlo, pove tudi sam. Bojan Emeršič je generacija, ki je to spremembo doživela in jo morala tudi preživeti. Tisti, ki ga ni poiskal film in ga televizija ni vzljubila, je obtičal v rutini, na redni plači in kolikor toliko znan le abonmajskemu občinstvu.

Bojanu je vsekakor uspelo stopiti iz povprečja, brez posebnih muk ali truda. Morda tudi zato, ker v bistvu sploh ni ambiciozen, a mu kar uspeva, prav tako ne dela velikih načrtov, pa komaj izpelje vse, kar mu nalagajo.

V filmu je prvič zaigral pred 20 leti, v uspešnici Babica gre na jug. Bojan pa med zvezde. Naslednja leta mu je filmsko šlo kar dobro, med ljubšimi spomini je na primer Blues za Saro, zakaj se skoraj nihče več ne spominja Brezna, ki mu je bil tudi pri srcu, pa mu ne bo nikoli preveč jasno.

Potem je nastopila filmska suša, praznino pa je nadomestila televizija. V zdajšnji poplavi kuharskih oddaj se mnogi z nostalgijo spominjamo Čarov začimb, v kateri sta blestela Bojan Emeršič in Gregor Bakovič. Soigralca, sovoditelja in prijatelja. Dvojica, ki tvori nenavadno učinkovito celoto. Oddaja je okrepila Bojanovo kuharsko znanje, ampak gurmanstvo ima tudi svoje stranske učinke v obliki odvečnih kilogramov. Hudič je tudi, ker igralci po predstavi zaradi adrenalina ne spijo, ampak jedo.

Potem je prišla Naša mala klinika, Bojan v vlogi dr. Jarca ter prežeča nevarnost, da bo šla njegova gledališka resnost v očeh gledalcev po zlu. Pa se to ni zgodilo. Bojan je s stališča gledališkega dostojanstva preživel Jarca pa Zmaga Batino in navsezadnje tudi reklamo z zajčkom na baterije.

Poleg sposobnosti vživljanja v like, druge ljudi in še vsega drugega, kar pač počnejo igralci, ima Bojan poleg že omenjene preprostosti, ki ga skoraj nikoli ne sili v poziranje, precej naravne bistrosti pa še ljudi ima rad. Čeprav je najbrž predvsem kot Zmago Batina srečal že marsikaterega čudaka.

In seveda – zelo spreten je z besedami. Tu in tam ga tako napade prava govorna driska, kot pravi temu. Hkrati pa, o tem sem prepričana, v sebi tišči še veliko neizgovorjenega. Le čisto pravih vprašanj, četudi jih je bilo že toliko, mu še niso postavili.