Definicija humanitarnosti po afriško

Mesto duhov baje sredi tropskega raja.

Objavljeno
15. november 2011 14.41
Posodobljeno
15. november 2011 20.30
Zvone Šeruga
Zvone Šeruga

Arhipelag Kirimbas je ena od mozambiških legend, tak občutek vsaj dobivam na poti do njega. Povsem na severu dežele leži naslonjen med Tanzanijo na severu in Indijski ocean v prostranstvih proti vzhodu. Lonely planet govori o »dih jemajočih naravnih lepotah belih peščenih plaž, turkizne vode in zelenih otokov«. A vse to je vsaj tisoč kilometrov daleč od turistično razvitega juga; ozek trak asfaltne ceste prehaja ponekod v makadam, ta pa v luknje, med katerimi pridejo prav slalomske izkušnje z evropskih smučišč.

In potem, sedem kilometrov za razvlečeno vasico Kisanga, je konec tudi tega. Le koliba na obali med mangrove razvlečenih plitvin stoji na obali. In nekaj džipov, parkiranih pod široko krošnjo mangovca. Enega z Laro celo poznava. Lu in Guy, mlad angleški par, ki že leto dni s starim landroverjem prek črne celine preganja svoje sanje. Nekajkrat smo se srečali in v takih trenutkih se vedno znova počutim kot del elitnega kluba z zelo skromnim članstvom. Na prste obeh rok bi lahko preštel popotniška vozila, »overlanderje«, ki sem jih v teh dveh mesecih in pol srečal na afriških poteh. Pet kolesarjev, osem ali devet džipov, štirje motorji ... Dobro, za slabe tri roke bi zneslo!

Moja humanitarna pomoč Afriki

Poti od tod naprej ni. Do slavnih turkiznih plaž vodijo le še čolni in starodavni duhovi z raztrganimi jadri. Z Laro postaviva šotor; prvi krajec sveže lune se spušča v usihajočo zarjo nad celino. Naslednje jutro je čoln z otoka Ibo nedaleč stran raztovoril vsaj dvajset ljudi, en moped, dve kozi in kuhinjsko omaro. Nazaj je šel prazen, a z Laro sva pač še začetnika: najela sva ga za ceno vsega pripeljanega in še pol slona zraven. Temu jaz rečem humanitarna pomoč Afriki: kadar koli me kdor koli že nategne – vsa čast mu, ker nekaj izkušenj že imam! –, je to moj prispevek Afriki in preživetju kogar koli pač na tej uborni celini. Ker miloščine ali nakazil Unicefu že dolga leta ne prakticiram več. Brezupno je. Ne moreš pomagati nekomu, ki naredi tako popolnoma nič, da bi pomagal sebi. Če se morda trudi, pa mu pokradejo večji del, še preden sploh kaj prinese do ust svojega prvega otroka.

Ko revni iz bogatega sveta dajejo bogatim iz revnega sveta

Peter Hanbury, angleški popotni aristokrat, mi je pred nekaj dnevi povedal menda zelo modro misel nekoga, ki dobro pozna poti med bogatimi in revnimi: »Humanitarna pomoč ... To je dejavnost, v kateri revni iz bogatega sveta dajejo bogatim iz revnega sveta.«

In po petintridesetih letih mojih afriških poti se žal res lahko le še strinjam. Postajam trd in občasno trpek, kar ni lepo. A takega me očitno delajo izkušnje.

Mesto duhov sredi tropskega raja

Otok Ibo spominja na otok Mozambik niže na jugu, le še huje je. Edina vas na otoku je naselje duhov. Leta 1975 je gverilsko gibanje Frelimo v pijanski evforiji zmagoslavja nad stoletji portugalske nadvlade vsem belcem izdalo slavni dekret 24/20: »Imate 24 ur časa in dovolimo vam 20 kilogramov prtljage – zdaj se pa poberite!« In nekdanja elita je odšla; gospodarstvo, kmetijstvo, mesta, trgovine, dvorci in vile pa so se za njo počasi spreminjali v ruševine. Široka glavna avenija Iba je le dolga vrsta razpadajočih bivališč nekdanjih mogočnežev, za katerimi rastejo kolibe iz blata in trav današnjih otočanov. Sredi vsega tega pa stoji hotelček, v katerem si je za vegastimi zidovi utrujenega dvorca Portugalec Elder uredil svoj mali raj. Zelena trava, čista stranišča, bar s hladnim pivom in štiri sobe, iz katerih veje duh daljne preteklosti, ko so po ulicah še hodili v okove vklenjeni sužnji, trgovci z biči pa so bevskali svoje ukaze.

Vaški čarovniki preganjajo belca

»Za tri leta sem šel na potovanje okoli sveta,« mi je govoril Elder; z Laro sva bila verjetno edina turista na otoku, ki bo morda nekoč postal turistična atrakcija. »A sem po šestih mesecih odkril ta biser. Vedno sem si želel imeti staro hišo na morski obali. Skoraj zastonj sem jo kupil, že pet let jo obnavljam, svetovnega popotovanja pa je seveda konec. Nekaj malega zaslužim s turisti, a bogastva še lep čas ne bo. Če sploh kdaj!«

»Kakšne težave?«

»Vaškega čarovnika so nekajkrat poslali name, na gradbišču sem včasih našel kure s čudno razparanimi trebuhi in lutke, prešpikane z iglami. A sem jih prepričal, da na belega človeka vse to ne deluje. Zdaj je v redu in vse več jih razume, da je moje delo znanilec napredka, ki lahko tudi njim izboljša življenje.«

Pred odhodom domov

Lu in Guya žal nisva srečala, dan pred tem sta se z barkačo menda odpeljala na sosednji otok Kirimba. Z veseljem bi šla za njima, a preganjal me je čas. Čez pet dni letim iz Dara domov k Romani, pot proti severu pa je še dolga in polna nekih čudnih, baje komajda prevoznih poti. In na mejni reki Rovuma ni mostu – kako bova prišla na drugo stran?

Vedno znova je isto: tudi Ibo mi ima toliko povedati, jaz pa moram ponovno naprej. Bi mi lahko nekdo, lepo prosim, malo raztegnil življenje??