Tiskane izdaje
Že takoj, ko vstopim, ugotovim, da je njena barva zlata, saj se vse blešči. Poleg zlatih dodatkov prevladujejo slike. Diplomirana muzikologinja rada slika. Ksenja Benedetti ima v pisarni dve svoji platni. Na enem je klavir, ki je njen zvesti spremljevalec že več kot tri četrtine življenja. Drugo predstavlja dve moški glavi. Ravno pri tem se mi poraja vprašanje, ali je bila kdaj razdvojena med dvema moškima. V smehu sramežljivo prizna, da je slika odsev tega. Ko občudujem njeni stvaritvi, mi razkrije, da prime za čopič le takrat, ko je mirna, ko ima dovolj časa in ko ve, da ne bo nobenih motenj.
Slik ne prodaja, jih pa podarja
»Letos je bilo to, recimo, avgusta na Pregarju v Brkinih, ko je v petih dneh nastalo pet platen. Prej pa kakšno leto nobeno.« Slik ne prodaja, jih je pa že večkrat podarila za dobrodelne dražbe. »Kolikor vem, visijo v približno dvajsetih stanovanjih in hišah po Sloveniji.« Rokerico po duši glasba spremlja tudi med slikanjem. »Ne samo rock, tudi druge zvrsti, recimo klasika, kakovosten pop, jazz, soul. Glasba ima name zdravilen učinek. Dobesedno.« Tudi ko se vozi iz Kopra do Ljubljane. Ksenija je zavedna Primorka. »Tudi ko sem študirala v Ljubljani, nisem tukaj ostajala. V ponedeljek zjutraj sem prišla naravnost na predavanja in že v četrtek popoldan domov z avtostopom.«
Nič več avtostopa
Pravi, da si zdaj verjetno ne bi več upala potovati tako, ker so drugi časi, ji pa prav pride temperamentnost, ki je značilna za Primorce. »Tisti, ki me malce bolje poznajo, bi vam znali kaj več povedati o tem,« reče in se skrivnostno nasmehne. V enajstletni karieri v Protokolu Republike Slovenije je spremljala številne imenitne, visoke goste. Njeno steno krasi veliko fotografij, kjer jo najdemo v družbi od papeža do kraljic. Pravi, da se v njihovi bližini ne počuti nič drugače kot v bližini drugih ljudi. »Poznate izraz biciklisti? To so ljudje, ki se navzgor klanjajo, navzdol pa tlačijo. In tega res ne maram. Spoštljivi moramo biti do vseh ljudi, ne glede na njihove funkcije. Name veliko prej naredi vtis človeška lastnost, ne funkcija, ki jo kdo zaseda. Vendar funkcije seveda spoštujem.«
Ugotovim, da ima na vsaki fotografiji drugačno pričesko, ponekod tudi barvo las. Ob tem mi v smehu pove, da je zamenjala vse barve, ko je bila mlada. Tudi črna je bila dva meseca, ko je bila stara 20 let. Takrat je od mame prvič in edinkrat v življenju prislužila klofuto.
Kostanji na mizi
»Prav strgalo se ji je, ko sem prišla iz kopalnice prebarvana v črno,« se spomni razočaranja svoje mame. Na lepo urejeni delovni mizi začudeno zagledam kostanje. Ksenija mi razloži: »To so divji kostanji, ki odganjajo slabo energijo in mi jih je prinesla sodelavka.« Na mizi se bohoti tudi pavje pero, ki ga je dobila od Oskarja Kogoja, poleg njenih družinskih fotografij opazim fotografijo s skupino Siddharta. Zaupa mi, da je njihova velika oboževalka in hkrati prijateljica. »Z njimi sem bila tudi v Novem mestu na snemanju plošče.«
Prav posebno pa zbode v oči Ksenijina slika iz mladosti. Medtem ko se zasanjano zazreva vanjo, me preseneti z dejstvom, da ni nikoli sanjala niti razmišljala o tej službi, v kateri je več kot uspešna. »Življenje te zapelje. To mi je prišlo na pot. Sicer pa je to delo tudi ene vrste umetnost, od umetnosti komuniciranja do umetnosti organizacije. Umetnost je tudi, da znaš to narediti v sklopu pravil, ampak še vedno tako, da se ljudje dobro počutijo.«
