Tiskane izdaje
Ja, dopust dobro dene – malo sem se prišel oddahnit. Od vse tiste afriške jebe, lepote in mladic. Čeprav me je pa v resnici Romana menda pogrešala. In omenila po telefonu enkrat pred tedni, kako vesela bi me bila za par dni. Ja, pa pridem, sem rekel – a lahko tudi cel teden ostanem?
Motor bo hranil doktor Zaro
In tako sem tukaj, vse je v najlepšemu redu in že skoraj malo kičasto. Pred štirimi dnevi sva z Laro prek reke Rovume v kanuju z motorjem vred prišla iz Mozambika v Tanzanijo (prvi most je kakih dvesto kilometrov daleč), pred tremi dnevi prespala na idilični plaži z belim peskom in s palmami in pred dvema dnevoma prispela v Dar es Salaam. Že pred tem pa sem poklical doktorja Zara:
»Doktore, treba me žena, a i ja nju. Jel mogu kod vas za to vreme ostaviti motor?«
»Pa kako da ne, mladiču. I dodjite na večeru, obavezno!«
In tako sva se z Laro znašla pri Zaru, ki ga je v tem času zapustila – ali nekaj podobnega, zgodba je dolga – lepa črna asistentka in je bil v veliki hiši sam, vesel napol domače družbe. Saj se spomnite: doktor Zaro je Makedonec z menda najboljšo kliniko v Tanzaniji, ki mi je pred časom reševal zob. Le en popravek od takrat: doktor nima šestdeset let, kot sem iz glave ocenil v takratnemu pisanju, temveč triinsedemdeset! Preživetih na vseh vetrovih sveta, z življenjem za knjigo in film v nadaljevanjih. Nazadnje sem bil pri njem z Mariko. A gotovo je bil zelo vesel tudi Lare.
»Bogami, nije ti loš ovakav život, svaka čast!«
»Čekajte, doktore, dolazi sutra još jedna ...«
Večerja pri belih
Večerjali smo pri Richardu, Švicarju, ki v Tanzaniji prodaja električne generatorje in sorodno robo. Posel mu gre očitno kot avion: razkošna vila v najboljšemu predelu mesta, bazen z žarom v kotu, na njem kosi lepo uležane gazele in silno dobrovoljna družba s pivom in z džintoniki v mehki svetlobi večera. Sami beli obrazi – uf, sem res še vedno v Afriki?
Ženski sta reševali svetovne probleme
Z Laro sva prespala pri doktorju, naslednje jutro – saj to je bilo še včeraj! – pa sem iz mesta pripeljal tudi Izo. Po štirinajstih urah na avtobusu se je pripeljala iz kenijske Mombase; mesec dni je delala tam kot prostovoljka v sirotišnici in o tem mi bo gotovo imela še veliko povedati. A tudi časa pred nama bo še dovolj. Zdaj pa tako rekoč nisem prišel do besede. Z Laro nama na poti ni bilo nikoli zares dolgčas, ampak koliko zmoreta z enim dahom povedati dve ženski, je pa čisto nekaj drugega! Z doktorjem sva se umaknila v kuhinjo, pripravila špagete in človek je ob mrzlemu pivu lahko tudi dokaj tiho – če je moški, seveda. Lara in Iza – ta je tretja na zadnjem sedežu motorja, to veste? – pa sta v tem času dodelali vse podrobnosti njune prihodnosti in na koncu menda razrešili tudi preostale probleme sveta in bližnjega vesolja.
Zvone k ženi, dekleti v Zanzibar
Torej: Jaz, Zvone, grem popoldan za devet dni domov k ženi – krasno in prava reč, a lahko pohitim? Onidve pa gresta zvečer vsaj za teden dni na Zanzibar. Dve blond in modrooki mački v tistem krutem črnem svetu. Uf uf ... a to zadnje sem seveda dodal jaz, bolj potihoma. Lara leti domov šestnajstega, jaz se vrnem sedemnajstega. Z Izo pri doktorju naloživa motor in kreneva po prvotnem načrtu za dober mesec prek Tanzanije in Ugande v Kenijo. Je življenje sploh še lahko bolj enostavno?
Glede Zanzibarja pa: prvič mi očitno ni bil usojen zaradi zobobola. Drugič se pogrešava z Romano. Ampak koga navsezadnje zanima nekakšen bel pesek, čudno zelene barve voda, dve postavni mački in hecna drevesa za kokosovo mleko? To je precenjeno, ljudje božji – ker doma gotovo dežuje, lepo megleno je in z malo sreče bi znala biti že tudi kakšna manjša poledica – juhuhu, o žena, prihajam domov in jočem od sreče. Pa martinovanje bo v soboto – če to ni eno samo ljubo veselje.
