Igor E. Bergant po stopinjah Tomaža Terčka

Pred približno petimi leti se mi je zapisalo, da Igor E. Bergant morda ne bo postal starosta slovenskega športnega novinarstva, zato ker bo šel prej počet kaj drugega. In zdaj prav zares gre. Že kmalu, 1. marca, naj bi ga spoznali kot novega voditelja Odmevov. Seveda je pri nekaterih že vnaprej pričakan na nož. Katastrofa, žalitev za resno novinarstvo in podobno pišejo, pa fant, no, ima jih 43, še niti začel ni. Slovenija pač. Kritiki seveda tudi hladnokrvno pozabljajo, da je na primer tudi legendarni Tomaž Terček nekoč začel v športu, pa potem prestopil k informativcem. In še koga s podobno kariero bi našli.

Disciplina pljuvanja

Po svoje je vedno izstopal od svojih kolegov. Morda tudi zato ni čudno, da zdaj izstopa. Pri marsikom velja za malo tečnega. Drugi mu očitajo priliznjenost, ker je tudi v porazih, slabših nastopih in podobnih nevšečnostih naših športnikov iskal kaj spodbudnega ali vsaj tolažilnega. Kar vsevprek dajati koga v nič, zmerjati in obsojati, ni bil nikoli njegov slog. Odmevom tovrstna svežina po moje zagotovo ne bo škodila. Morda pa o kritikih marsikaj pove tudi to, da Igorju očitajo levo politično usmerjenost in jočejo za T. B.?

Igorja E. Berganta pri vsem, o čemer govori, zanima ozadje, različne povezave, zato je v športne prenose in prispevke pogosto vnašal stvari, ki s panogo in rezultatom niso imeli neposredne zveze. Preveč govori? Ja, se je posipal s pepelom kar sam, ampak to po njegovem velja tudi za vse njegove kolege. Veliko govorjenja, malo kratkih in udarnih stavkov v slogu, če se ga še spomnite, Mladena Delića, ki se zapišejo v zgodovino. Za odtenek preveč govorjenja se seveda lažje odpusti, če gre za pametne besede. Duhovite. Jonas je v zvezi z Igorjem že leta 1994 zapisal, da je »smisel za humor domena inteligentnih ljudi«. Pljuvanje po športnem novinarju Igorju E. Bergantu je bila tako ali tako vsa njegova komentatorska leta, teh pa se je nabralo več kot dvajset, neke vrste športna disciplina. Sploh v časih spletnih forumov. Po drugi strani pa so ga kar nekajkrat izbrali za najbolj priljubljenega športnega komentatorja na Slovenskem, nazadnje konec lanskega leta.

Prenos iz vukojebine

Inteligentni ljudje vedo, da se nič ne zgodi samo od sebe, in se zato uvrstijo med poznavalce. Igor E. Bergant se morda nikoli ni izkazoval z enciklopedičnim znanjem, tako kot njegov spoštovani kolega Andrej Stare, da pa veliko ve, ni tajil. »Mlajši kolegi prebirajo premalo tuje literature; ne nujno športne, tudi leposlovja,« je bila ena od Bergantovih izjav v enem izmed intervjujev. Malo pikro, ironično, kakor hočete. S švejkovskim pridihom. Igor Bergant je to ne vsem všečno značajsko lastnost kot tudi tisti E. v imenu dobil od svojega očeta Evgena. Zdaj žal že pokojni Kuki je bil res starosta slovenskega športnega novinarstva. Strah in trepet mlajših rodov. In zaščitnik svojega sina, ki naj bi imel zato ves čas protekcijo; ne nazadnje tudi zaradi strica Pikija, torej Borisa Berganta. Igor je morda res imel več možnosti kot marsikdo drug, ampak kaj ti pomagajo možnosti, če jih ne izkoristiš. Znanje jezikov je njegova izjemna kvaliteta. Pride prav pri intervjujih pa tudi pri Igorjevem nenavadnem hobiju – zna zapeti tako rekoč vse himne tega sveta.

Nadarjen fant. In zelo spreten z besedami. Še vedno je mnogim v spominu, ko je leta 1998 z olimpijskih iger v Naganu v javljanju sredi noči zaradi snežnega meteža odpovedane tekme in še potresnih sunkov povrhu kraj opisal kot »kraj, kjer se parijo volkovi«. Vukojebina pač ni spodobno reči, sploh ne na nacionalni televiziji.