Tiskane izdaje
Cesta iz Lusake proti vzhodu se je vlekla skozi suha, razbeljena prostranstva. Čez nekaj tednov se bodo začeli prvi nalivi monsunskega deževja in prinesli odrešitev; zdaj pa se temperature dvigajo preko 40 stopinj Celzija in z Laro včasih voziva skozi dim požarov, ki požirajo savano.
Prostovoljka Lara
V Mozambik vstopim z dvema mesecema in 9000 kilometri poti za sabo. Čez nekaj dni bova obrnila proti severu in se vzdolž obale Indijskega oceana začela vračati domov: Tanzanija, Uganda, Kenija. Lara me čez tri tedne zapusti v Dar es Salaamu in na zadnjem delu poti se mi pridruži Iza. A se mi že javlja iz Kenije, kjer dela kot prostovoljka v eni od sirotišnic. Punca si nabira izkušenj in spominov, to gotovo.
Prva tujca v vasi
Formalnosti na meji urediva v manj kot eni uri. Cesta naju vleče proti jugu in po ničemer ne bi mogla sklepati, da sva po dolgem nizu nekdanjih angleških kolonij v novi deželi, ki sta jo 17 let po odhodu portugalskih gospodarjev razjedali državljanska vojna in popolna revščina. Kolibe so enake kot pred stoletji, narejene iz blata in pokrite s travami, nekatere z grobimi fasadami preprostih zemeljskih barv. Svež trak asfalta med njimi deluje kot tujek iz nekega drugega sveta.
V dveh urah srečava morda 10 tovornjakov in na 120. kilometru stoji prva preprosta restavracija, kjer nama pripravijo ribo in šimo, belo koruzno polento. Prespiva pod širokim drevesom sredi vasi in moški okoli naju se dolgo v večer pogovarjajo o prvih dveh tujcih, ki sta se ustavila v vasi. Prijazni, a nekako odmaknjeni so, ne vedo, kaj bi z nama in zakaj sva tam. Lara po letu dni življenja v Lizboni sicer govori portugalsko, a prepad med nami je globlji od jezika; zanje sva kot prišleka iz nekega povsem drugega vesolja.
Prizori iz drugega sveta
Tete je prvo večje mesto na poti in po njem se začne pokrajina spreminjati. Počasi zeleni in na obzorju se zarisujejo prve vzpetine. Drživa se desno, v smeri hribov vzdolž zimbabvejske meje. Po vročini zadnjih tednov naju vleče v svežino visokih poti. Spušča se večer in napis za cesto obljublja kampiranje: ESTALAGEM DA SELVA. A vse skupaj je ponovno kot iz drugega sveta: zelena pristrižena trava, sveže opleskana zgradba z restavracijo in barom, bazen s turkizno vodo med igrali za otroke.
Prostora za šotor na travi je več kot dovolj, a vesela družba vsaj 50 ljudi – vsi belci – že zaseda prostran nadstrešek ob bazenu, z žara diši po pečenju in mize so polne steklenic. Zapeljem nekoliko ob strani mimo njih, a naju ustavijo: »Pridružita se nam, potrebujemo pomoč.« Ni bilo videti, da se ne bi znašli brez naju. »Kakšno pomoč?« Možakar, grajen kot gora s svojimi dobrimi 100 kilogrami, se zareži in me zadovoljno lopne po hrbtu. »Belo pleme iz Afrike smo. Vse bolj ogroženo je in vsak nov član je dobrodošel.« Z Laro se nisva pustila prositi, zato navsezadnje potujeva: da srečujeva nove ljudi in poslušava njihove zgodbe. In tukaj so vsi govorili angleško, kar je bilo za nekdanjo portugalsko kolonijo dokaj neobičajno.
Ukradene sanje Belega plemena
Večinoma smo iz Zimbabveja, so mi razložili kasneje. »Farmarji, ki nas je z lastne zemlje pregnal fašistični Mugabejev režim. Eni so šli v Zambijo, nekateri v Južno Ameriko ali Avstralijo, mi smo se pač le preselili preko hribov na drugo stran meje. In začenjamo tukaj na novo, iz nič.« Povedo, da praznujejo tri rojstne dneve in da se v takem številu dobijo morda le enkrat letno.
Belo pleme je razmetano stotine kilometrov na široko in časa za zabavo ni. Njihova življenja in razbite sanje so ostali na drugi strani meje, na ogromnih farmah, ki so preživljale njih in stotine črnih delavcev, s presežkom, izvozom in davki pa polnile državno blagajno. Nahujskane Mugabejeve množice so jih fanatičnih oči pregnale z mačetami in s puškami. Da je njihova zemlja, jim je povedal predsednik, le vzeli si bodo, kar jim od nekdaj pripada. In na volitvah ponovno obkrožili Mugabeja, črnega človeka, ki se bori za pravice revežev.
Bogati še bogatejši in revni še revnejši
Robert Mugabe je še vedno na oblasti, že tri desetletja; on in njegovi lakaji živijo v palačah, naokoli pa se prevažajo v mercedesih in zasebnih letalih. Belci so odšli, nekaj deset so jih ubili. Podivjane množice so na zaplenjenih kmetijah pojedle letino, izpraznile shrambe in izropale prazne hiše. A nihče ni zatem delal in nihče sadil. Polja je že naslednje leto prerasel plevel in dežela je v desetletju zatem iz urejenega bogastva zdrsnila na mesto ene najrevnejših afriških držav, z mesečno inflacijo, ki je šla v milijardne odstotke. Tudi ničel na novo tiskanih bankovcih nihče več ni štel. Belo pleme, razmetano po vsem svetu, pa začenja ponovno iz nič.
Nepravična usoda
Malcolmu, tršatemu možakarju pri šestdesetih, ki ima v bližini najeto farmo z bananami in ličijem, se je proti polnoči tresel glas: »Rodil sem se v Zimbabveju, prav tako moji starši in stari starši. Drugega državljanstva nimamo, farmo sem kupil, bila je moja z vsemi papirji in s pravicami vred. A so me nekega dne zaprli in povedali, da me bodo ubili, če se še kdaj prikažem na njej. In sem šel, praznih žepov, brez vsega. A malo prestar sem za nove začetke. In preveč sem izgubil na drugi strani meje. Boli, vsak dan znova zaboli.«
Pijeva, kaj naj drugega; zdi se mi, da se mu spodobi pomagati. Na srečo obstajajo načini, kako se moški znebijo svojih žalosti.
