Tiskane izdaje
Po šestih dneh vožnje prek Mozambika sva z Laro končno prispela na obalo. Bil je čas; razdalje so se vlekle v nedogled in mimo čelad je pihalo z vsakim dnem bolj vroče. Termometer je zlezel tja do dvainštirideset stopinj. A to je bilo v senci, sence pa nikjer, le suha in prežgana pokrajina. Na soncu so se številke ustavile pri petdesetih. Stopinjah Celzija!
Zlato iz notranjosti črne celine so menjavali za kitajski porcelan in svilo
Bil je čas za morje. Skrajni čas. Ilha de Mocambique – otok Mozambik – leži že krepko v severnemu delu istoimenske dežele. Ne, ni dobil imena po državi na celini, veliki za štirideset Slovenij – v resnici je bilo obratno. Otoček, dolg tri kilometre in širok na svojemu najširšemu delu petsto metrov, je v svoji zgodovini odigral vlogo, povsem neprimerljivo z njegovo velikostjo. Vasco da Gama se je kot prvi belec tukaj ustavil leta 1498, v stoletjih zatem pa se je Ilha de Mocambique razvil v glavno mesto in središče celotne portugalske jugovzhodne Afrike. V ogromni trdnjavi svetega Sebastijana – stoletja dolgo največja zgradba južno od piramid v Kairu – je predstavljal središče moči, prek katerega so potovala bogastva med Evropo, Arabijo, Indijo in azijskim Daljnim vzhodom. Cvetela je trgovina s sužnji, zlato iz notranjosti črne celine so tukaj menjavali za porcelan in svilo iz Kitajske. Palače in veličastne cerkve so rasle med dvorci in vilami belih gospodarjev. Mali otok je postal mešanica ras in eno največjih križišč takrat znanega sveta.
Beli gospodarji so odšli, prišle so lačne množice obubožanih kmetov
Zaton se je začel konec 19. stoletja, ko so Portugalci glavno mesto svoje kolonije prestavili na južno obalo, v današnji Moputo. Osamosvojitev in sedemnajst let dolga državljanska vojna konec prejšnjega stoletja pa sta zapečatili otoško usodo. Beli gospodarji in bogati azijski trgovci so odšli, na otok pa so se s culami na ramah zgrnile lačne in preganjane množice ubožnih kmetov, ki so bežali pred morijami na obali. Danes živi na Mozambiku 19.000 ljudi, natrpanih v barakah in improviziranih bivališčih južnega dela otoka.
Turizem kot vizija prihodnosti
»In nikoli ne bom razumel, od česa sploh živijo,« mi je razlagal Marcus, norveški arhitekt, ki mu je otok v petih letih tukajšnjega življenja postal dom in poklicni izziv. Kapital se v milijonskih vsotah ponovno vrača med razvaline, turizem postaja vizija prihodnosti in bogati belci iz Južne Afrike in Evrope poceni kupujejo zapuščene stavbe, iz katerih bodo zrasli hoteli in razkošne vile. Tudi Marcus in njegova lepa žena Gisella – črna gazela iz notranjosti Mozambika z diplomo rimske univerze – sta del novih energij in preurejanja otoka. Napol razpadlo vilo indijskega trgovca preurejata v šeststo kvadratnih metrov veliko bivališče, z bazenom, jacuzzijem, s sobanami za goste in z razgledom na morje. Mogoče si bosta tukaj postavila življenjski dom, morda pa je to le dobra naložba. Nepremičnine so še vedno poceni, a v zadnjih petih letih je njihova vrednost zrasla za petkrat.
A vsi na Mozambiku pač nimajo možnosti razmišljati v milijonih.
Misterij preživetja
Le petsto ljudi na otoku ima nekakšno zaposlitev. V ribištvu, trgovini ali državnih službah. Zemlje za obdelovanje ni, vsa hrana pride s celine. Od česa preživi preostalih 18.500 prebivalcev, ne bom nikoli razumel.
Otok povezuje z obalo prek plitvega preliva – v oseki ga je mogoče prehoditi peš – več kot tri kilometre dolg most, ostanek nekdanjega bogastva in pomembnosti. In naslednji dan ugledam v senci mogočnega manga na ulici, ki vodi proti Kamnitemu mestu, še en motor. Nekoliko večji je od malih kitajskih brencljev, ki vse bolj preplavljajo Afriko. Yamaha XT 660, ne zares popotniška zverina, a kljub temu z nahrbtnikom, zategnjenim prek prtljažnika. Mogoče kateri od domačinov, na poti prek svoje dežele? Zanimivo bi bilo srečati črnega Afričana, ki potuje za lastni užitek – v vseh teh dolgih letih takega še nisem spoznal.
Slovenec Matej na mostu
Potem sem pogledal registrsko tablico. KR – saj to je kot Kranj, se mi je zasmejalo. In tudi videti je točno taka kot naše slovenske registracije.
In še malo bliže in tam je bila še ena nalepka: SLO ... Hej, ali jaz to prav vidim? In kdo bi to bil?
Belec na mostu je imel v roki čelado in me je očitno poznal: »Si ti Zvone?«
»Ja, madona – in kdo si ti?«
»Matej. Sem slišal, da moraš biti tukaj nekje. Greva na mrzel pir?«
Matej se je pisal Rančigaj, nekaj tednov za mano je krenil na pot iz Dar es Salaama, kjer je pustil motor z enega svojih prejšnjih afriških potovanj. Tri ali štiri mesece časa si bo vzel za pot do južnoafriškega Cape Towna, od tam pa ... No, ja, bo še videl. V Južni Afriki bo poskusil najti kakšno delo. Ali pa bo motor naložil na ladjo in odletel za njim v Južno Ameriko. Čas bo že prinesel svoje.
Na pivu s svežo močjo iz domačih logov
Preverjeno mrzlo pivo imajo v Ruby's Backpackerju, preurejeni zgradbi nekoč bogate vile, kjer je portugalski priseljenec za debelimi kamnitimi zidovi uredil nekaj sob s skupnimi ležišči za svetovne popotnike. Tudi Lara je bila vesela svežih moči iz domačih logov. Z orošenimi steklenicami v rokah smo sedli na mehko obložene klopi vzdolž ravne strehe in zadovoljno zrli v zahajanje sonca nad obalo.
Matej je imel enainštirideset let in še pred nekaj meseci dobro zaposlitev projektnega vodje v banki – nekaj v zvezi z razvojem računalniških sistemov, če sem ga prav razumel.
»V treh službah sem bil do zdaj – pet, sedem in ponovno pet let. A mi je tega dovolj. Ni bilo izzivov. Naj ves preostanek življenja čakam le še na penzijo? Dal sem odpoved, prodal stanovanje in odšel na pot. Nobenih načrtov nimam, mogoče se bom vrnil v Slovenijo, mogoče ne. Hočem delo, ki mi bo dopuščalo svobodo. Vse je torej odprto, naj gre življenje svojo pot.«
Slovo na mostu
Tisti večer smo se v prijetni sapici na strehi pošteno odžejali – no, ja, vsaj midva z Matejem. Zaspal je na klopi pod zvezdami, jaz pa sem se enkrat opolnoči nekako odvlekel pod mrežo eno nadstropje niže. Naslednje jutro smo se ločili. Z Laro naju je čakala dolga pot na sever v Tanzanijo. Mateju se pač ni mudilo proti jugu.
Poslovili smo se na mostu, ki je vodil proti celini.
»Srečno, Matej,« sva rekla z Laro. »In pazi na ovinkih.«
»In vso srečo tudi vama. Grde ceste in veliko peska vaju čakajo gor na severu. Drž'ta se!«
