Tiskane izdaje
Z Janezom Škrabcem, direktorjem podjetja Riko, se dobiva v njegovem najljubšem kraju ob Blejskem jezeru. Takoj mi pove: »Bled je eno najlepših mest, ki jih je ustvaril bog.« Zanj je vsak dan na Bledu lep. Poda mi celo nasvet: »Če si v Ljubljani in te preveva bolj otožno razpoloženje, se moraš usesti v avto in odpeljati na Bled. Pogled na jezero in vršace takoj pomiri, ublaži in razvedri.« Ob koncu tedna se najraje sprošča ravno na Bledu, kjer se je tudi poročil in ima hišo.
In kje je dom Ribničana?
»Ne za štirimi stenami, temveč v prisotnosti najbližjih – žene, prijateljev, sodelavcev, poslovnih partnerjev … « Kaj pa ljubice? Z nasmehom odvrne: »Kot ima premier za ljubico politiko, imam jaz za ljubico gospodarstvo.« Ko se sprehajava ob Blejskem jezeru, mi zaupa, da se poleti tudi osveži v njem. »Tudi samo s tem bi lahko shajal, ne rabim morja.« Že od petnajstega leta naprej pa stremi k temu, da vsak dan posveti nekaj časa tudi rekreaciji. »Zdaj so moje točke Sveta Ana v Ribnici, Šmarna gora v Ljubljani in Blejsko jezero, ki ga redno osvajam s hitro hojo.« Pravi, da novih točk za tovrstno sprostitev ne išče več. »V glavnem mi je pomembno, da se res rekreiram, ker si s tem povečujem kakovost življenja, izboljšujem zdravje, zbristrim duha, se znebim stresa, marsikaj premislim in pridem do zaključkov.« Doda še: »Za to ne rabim več novih poti, da bi me presenečale. Nimam več nobenih ambicij, da bi osvajal kaj novega. V preteklosti sem osvojil Kilimandžaro. To je bila zame zagotovo najvišja stopnja premagovanja lastnih fizičnih zmogljivosti.«
Nikoli se ni profesionalno ukvarjal s športom
»Vse bolj spoznavam, da je to, da nikoli nisem bil vrhunski športnik, danes pravzaprav prednost. Moja žena in mnogi njeni prijatelji, ki so to bili, v teh letih čutijo posledice in se soočajo z različnimi težavami. Jaz na srečo nimam nobenih.« Uživa v planinarjenju in hitri hoji pa tudi v golfu, včasih se odpravi še na fitnes. »To, da telovadiš v fitnesu, je zelo pomembno, saj skladno razviješ mišice in si okrepiš telo, kar ti tudi zdravstveno zelo veliko pomaga. O tem sem se prepričal zdaj, ko sem se bojeval z vnetim slepičem. Moraš biti zelo fizično pripravljen, če hočeš biti zelo bolan,« in se zasmeji.
Ko beseda nanese na Stanislava Škrabca, njegovega praprastrica in znamenitega slavista 19. stoletja, se najprej pošali, da je mogoče od njega podedoval težave s slepičem. Zagotovo pa je od njega podedoval ljubezen do jezika in knjig. »Mene je družboslovje vedno zanimalo, predvsem sociolingvistika. Imam to srečo, da govorim kar nekaj tujih jezikov, ki jih med seboj tudi primerjam. Pri Rusih me na primer fascinira to, kako tujke ponotranijo in jih takoj tudi posvojijo. Na primer trgovanju z mamili rečejo narkotrafik.« Hiša, kjer se je rodil Stanislav Škrabec, je njegovo stalno prebivališče. »Imam ga za velikega vzornika. Dediščina mi veliko pomeni: namesto da bi izumljal na novo, raje vse samo nadaljujem. Menim, če imaš temelje, boš bolje in več zazidal. Poslovno zgodbo je treba prežeti s tradicijo, kulturo. In ravno to je prednost Evrope.«
Čaj z zgodbo
Po nekajminutnem sprehodu si zaželiva toplega čaja in odideva v njegov priljubljeni lokal. Zaupa mi, da si je v mladih letih želel postati novinar. »V osmem razredu sem urejal šolski časopis, ki se je imenoval Plonk list. Ta časopis je postal kar velik mejnik pri nas, saj sem si kot urednik prizadeval za uveljavljanje vseh novinarskih žanrov. Pozneje sem postal urednik občinskega glasila tedanje ZSMS, ki je bil deležen tudi številnih pohval z višjih, republiških instanc. Ob urednikovanju pa sem se novinarsko kalil kot dopisnik za Dolenjski list. Če ne bi bil gospodarstvenik, bi bil mogoče še danes novinar,« se zasanjano nasmeji. Ko dobiva čaj, me preseneti, da ne gre za kakršen koli čaj, ampak tistega, ki je povezan z umetnostjo, in tako ugotoviva, da ima ta čaj prav svojo zgodbo. »Tudi mi se trudimo, da kreiramo zgodbo svojim produktom, storitvam, dejavnostim. Če imaš tradicijo in pelješ poslovne partnerje na taka mesta, kjer ti dokazuješ, da imaš korenine in jih spoštuješ, vidijo, da nisi muha enodnevnica in ti tako bolj zaupajo.«
Na Bledu čaj, kaj pa v Rusiji?
Je treba na poslovnem sestanku še vedno piti vodko? Janez se najprej nasmeji: »Tega je tako malo. Tudi na vzhodu se je poslovanje spremenilo. Tudi Rusi opuščajo svoje slavne zdravice z vodko. Nasploh se je potrošnja vodke prepolovila.« Zdaj odhaja v Skopje, nato v Minsk, naslednji teden bo v Moskvi. Pri Janezu mi je že od nekdaj všeč to, da je vedno nasmejan. Moj kompliment z nasmehom sprejme in mi razloži, da poskuša v življenju iskati ravnotežja. »Na življenje gledam kot na izziv in ne kot na problem. Nikoli ne pričakujem preveč, vse želim imeti na distanci, sebe pa še najbolj. Ne smeš vsega, še najmanj pa sebe, jemati tako zelo resno.«
