Ob kozarcu cvička smo vsi pametni. In slovo

Iz Afrike v zidanico pod Gorjanci na martinovanje.

Objavljeno
16. november 2011 14.59
Posodobljeno
18. november 2011 10.00
Zvone Šeruga
Zvone Šeruga

Telefon me je zelo na hitro zbudil že ob štirih zjutraj; tako ali tako sem moral vstati, prejšnji večer smo se malo dlje zadržali pri Metki in nekam me je tiščalo. Pa sem spotoma pogledal, kaj je tako nujnega. SMS, bila je Lara – seveda, na Zanzibarju se je že naredil dan, sveže sonce ji verjetno visi nekje nad palmami in z malo sreče pije svojo jutranjo kavo.

Uživancija dveh deklet

»Zvone, ne boš verjel,« je pisalo, »ampak znašla sem se v raju. Bele plaže, turkizno morje, plavam z delfini, kokosi padajo v naročje, bambusovi bungalovčki pa so po smešnih pet evrov. Čisti hedonizem!«

Jasno, da res nisem verjel, v resnici Lara in Iza gotovo objokani ždita tam nekje pod kaktusom: Zvone, dragi najin Zvone, kje si, šmrc, šmrc ... Ampak Zvone pa zares uživa. Navsezadnje je Martinova sobota, v zidanici pod Gorjanci sem in čez nekaj ur pridejo za mano Romana in šopek prijateljev – hej, temu se reče življenje!

Z Mariko se ne bi obneslo

Družbica se nas je zbrala in še ta dokaj afriško obarvana: Mojca in Frenk, Larina starša. Zdenka in Črt od Ize. Povabil bi tudi Mariko in njuna dva, a sem vedel, da se ne bi obneslo; sta povsem zadovoljna s tem, da me ne marata. Namesto njiju sta prišla Bernarda in Zmago ter Boris in Darja. Boris se je lani z dvema prijateljema zapeljal iz Ljubljane do Južne Afrike. Jasno, na motorjih – še ena sorodna duša. Z Zmagom pa poleti skupaj preganjava ribe po Jadranu.

Lep dan se je naredil in Gorjanci so bili obsijani s soncem. Že prejšnji dan sem že ušel na Dolenjsko in včasih se mi zazdi, da Romana zlepa ni ljubosumna na kakšno žensko – razen na Zidanco.

»Za par dni si prišel domov, pa že moraš nanjo,« mi je seveda očitala.

Moške vleče v kleti

A moški smo narejeni v vsaj eno plast več kot ženske – v kleti nas vleče. Pri Janezu, prvem sosedu, sem seveda spil parkrat po deci, pri Franceljnu dva, pri sebi skupaj s Slavcem po ene borovničke, napisal dve reportaži in spotoma skuhal zelje s prekajenimi rebrci za naslednji dan. Ter šel ob desetih zvečer peš skozi hosto v gostilno; imeli so kulturni Martinov program, igrala je godba na harmoniko in podgorska dekleta so plesala sveže zaokroženih riti in iskrivih pogledov.

Naslednji dan pa smo se držali poličev pod hladnim novembrskim soncem, dokler nas ženske le niso pregnale pred topel kamin v kmečko sobo; jedli smo mlince, zelje ter klobase in tudi letošnji cviček se je razvil v prav prijazno pijačo. Le goska je pač, pardon, spizdila.

Lari niso bili všeč joški od Marike

Spotoma pa smo, kaj jaz vem zakaj, govorili tudi o Afriki. In o tem, da sem bil v zadnjih mesecih dokaj priden, veliko sem napisal in nekateri so to celo brali. Mojca je povedala, kako jo je prejšnji dan klicala Lara. Tako je bila navdušena, da se ji je kar zatikalo, je rekla. Nad Zanzibarjem – ampak, Zvone, tebe je pa tudi zelo pohvalila! Da sta se imela res krasno, je rekla.

»Pred odhodom je bila pa kar malo zaskrbljena,« je rekel Frenk. »Sploh tisti joški od Marike ji niso bili čisto nič všeč.«

»Kakšni joški,« mi ni bilo jasno. »Jaz v življenju nisem videl Marikinih joškov!«

»Tisto na avionu, ko sta šla dol. In slika pa neumnosti, ki si jih zraven objavil.«

»A tisto ...?!«

Spomnil sem se. Marika ne mara leteti, silno rada pa ima globoke dekolteje, njen vrhunski zaščitni znak so in pogledati punco tja notri je čista zmešnjava veselja s hrepenenjem. Nekje nad Saharo nas je začelo malo premetavati in rekla je: sovražim letenje. Meni pa se je zareklo, da mi je vse skupaj prav všeč. Ja, le zakaj neki? Tako krasno se ti joški tresejo, sem bleknil – naj lažem, če je bilo pa res?! Zavila je z očmi in to je bilo to, preostala dva tedna sem se obnašal brez madeža na svojem moškem okusu. Kar gre vsekakor zelo slabo skupaj.

»Meni se je pa zdelo posrečeno,« je rekla Zdenka od Ize. »Prebrala sem par Zvonetovih knjig in všeč mi je, da se zafrkava.«

Pojavljanje v rumenem tisku ...

»Vidiš, Lari pa ni bilo,« je rekel Frenk, »in če sem iskren, meni tudi ne. Zvone, veš, da te imam rad, ampak se mi zdi, da s tem potovanjem sam sebi delaš škodo. Kup znancev mi tako pravi: kaj se gre Šeruga tam dol z vsemi temi puncami?! Vedo, da potuješ z mojima hčerkama, jaz te pa le še zagovarjam. Naredil si sranje, ker se pojavljaš v rumenem tisku. Ljudje te ne jemljejo več resno.«

Frenk ima tukaj gotovo prav, že sam sem na debelo razmišljal o tem. A vseeno:

»Frenk, poglej – med drugim sem tudi novinar, stvari pač počnem zato, da gredo med ljudi in da od tega na neki način živim. Veliko sva se že pred odhodom o tem pogovarjala z Romano – urednica Dela je, a v svojem časopisu me enostavno ne vidi. Noče, da bi ji kdor koli očital nepotizem in prav ji dam. Iskreno: moje poti tudi niso za Sobotno prilogo, potopisov v nadaljevanjih pa nikjer več ne objavljajo. Novice s svojo internetno stranjo in s tedenski objavami v časopisu dosežejo največji krog bralcev, na katerega v Sloveniji še lahko upam. In če delam, mi je pomembno, da gredo moje zgodbe tudi med ljudi.«

... in komentarji na forumih

»Ja, med ljudi,« je rekel Frenk, »ampak vidiš potem komentarje na forumih? Kurbir, cigan, blefer in še hujše neumnosti, moji hčerki pa s tabo potujeta.«

»Frenk, lahko se le strinjam s tabo – tak je žal rumeni tisk. Prebira ga vse preveč ljudi, ki v življenju ničesar niso dosegli in so že zato polni gneva do vseh, ki jim je kar koli uspelo. Naj prav njim prilagajam svoja merila in svoje življenje?«

»Ampak ti ljudje niso kupci tvojih knjig. Nikoli ne bodo plačali petindvajset evrov, po tebi bodo srali kvečjemu zastonj. Še manj bodo dali dva tisoč petsto evrov in šli s tabo na turo.«

Raje vidim, da mi zavidajo dobro, kot privoščijo slabo

»Vem, Frenk. Z dekleti se jagam po najbolj jebenih afriških poteh in spim pri najkrasnejših in drugačnih ljudeh, pišem, fotografiram, razlagam, njih pa zanima edino, ali se dajemo dol, in kurbir Zvone – pa uboga Romana doma. A še vedno lahko delam in še vedno uživam življenje – bodo ljudje končno zadovoljni, ko mi bo vsemu betežnemu šlo dovolj slabo? Bom vreden spoštovanja, ko še po stopnicah ne bom več mogel priti do stanovanja? A gotovo raje vidim, da mi zavidajo dobro, kot privoščijo slabo. Zares pomembni pa ste edino ljudje, ki me poznate. Neja, Lara, Romana, vidva z Mojco, Izini starši. In da lahko vsem pogledam v oči in rečem: Daj, pustimo to sranje – a lahko zdaj skupaj nazdravimo na mojo Afriko in na dekleta?«

Slovo od interneta in telefonskih signalov

In to je to, Frenk – in še marsikdo – ima prav. Čez nekaj dni se vračam v Tanzanijo in z Izo bova do božiča nadaljevala potovanje preko Ugande in Kenije. A recimo, da sem se izčrpal in da se hočem tokrat zares izgubiti v tisti najbolj črni Afriki brez interneta in telefonskih signalov. In pustiti nekaj nepovedanih zgodb za knjigo, ki nastaja.

Mogoče se bom občasno le na teh straneh še javil. Vsekakor pa ima zdaj prednost Afrika.