Tiskane izdaje
Afrika ima na popotnike različen vpliv: eni jo vzljubijo in se vedno znova vračajo. Drugi jo zasovražijo in se presrečni preostanek življenja držijo kar čim dlje od nje.
Podoben učinek ima na ljudi afriška revščina. Povsod prisotna, na vsakem koraku občutena, iz leta v leto kvečjemu vse večja. Eni želijo pomagati, podarjajo zvezke in majice, zbirajo denar za vaške šole, štipendirajo otroke v oazah sredi Sahare, prispevajo Karitasu, Rdečemu križu, komur koli že. Drugi otopijo, zamahnejo z roko in gredo naprej: žal, tukaj ni več pomoči ...
Prav nič ne gre na bolje
Govorim o ljudeh, ki so celino vsaj za silo spoznali iz prve roke. Tisti, ki jo doma vidijo le skozi lačne oči humanitarnih organizacij in misijonarskih zgodbic, pri tem ne štejejo. Na to nisem posebno ponosen, a se po desetletjih potovanj prek črne celine tudi ne počutim več krivega: v to drugo skupino spadam. Štiriintrideset let je od moje prve poti prek Sahare v osrčje celine in vedno znova lahko le ugotavljam, da prav nič ne gre na bolje. Ogromno in vse preveč pa na slabše.
Humanitarna pomoč: denar v žep politične elite
Humanitarna pomoč in zgrešene naložbe nepovratnih sredstev so že desetletja glavna gospodarska panoga številnih afriških držav. Denar gre v žepe politične elite, dokončani projekti pa začno propadati v trenutku, ko zadnji beli delavec zapusti gradbišče.
Afrika je izkoriščana, zagotovo. Preživela je lov na sužnje, medplemenske vojne, kolonializem, popolno gospodarsko odvisnost in vse vrste diktatur. Posledice ostajajo.
Vendar je tudi Evropa pred sedmimi desetletji povsem razrušena preživela drugo svetovno vojno. Se še kdo izgovarja na bombe, če mu danes pušča streha nad glavo? Ali na zimo, ki vsako leto za nekaj mesecev pomori vse, kar bi ljudi lahko preživelo?
Afriki ne dajem več, pošteno pa plačam vse, kar mi celina ponuja
In zato ne dajem več. Če ne vžge, lahko avto le toliko in toliko časa potiskaš. Ali do konca izprazniš baterijo. Potem odnehaš.
In Afrika, zaboga, ne vžge.
Pošteno pa plačam vse, kar mi celina ponudi. Delo je najboljše zdravilo za revščino, pogosto govorim ljudem. In plačilo zanj je vredno več od borne miloščine.
Vseeno pa cenim ljudi, ki mislijo in delajo drugače. Gerrit van Engelen je gotovo eden od njih.
Nizozemec, ki otrokom kaže risanke in prijazne Disneyjeve izdelke
Gerrit, gospod pri sedemdesetih, je moj sosed v kolibi na obali jezera Malavi, nizozemec po rodu. Večino časa sedi v naslanjaču s pogledom na mogočne mangovce in k njemu vedno znova prihajajo črni domačini. Na dolgo in široko se pogovarjajo.
Že drugo jutro me zjutraj povabi k sebi na kavo in razloži, kaj in čemu počne. »Otrokom v vasi kažem filme. Risanke in prijazne Disneyjeve izdelke. Dvakrat tedensko postavim zvečer sredi vasi generator, platno ter projektor in jih zabavam.«
Kar se mi sicer ne zdi posebno smiselno početje, a misel vseeno obdržim zase. Televizija je že kdaj prodrla tudi v afriške vasi. Ali otroci to res potrebujejo? Bere mi misli.
»Večina hiš v vasi je še vedno brez elektrike. Sprejemnike imajo le najbogatejši. Po naselju pa je nametanih vsaj deset kolib – videohiše jim pravijo –, kjer ob večerih za drobiž predvajajo filme. A to so praviloma najbolj neumne komedije iz Nigerije ali najbolj krvavi filmi iz Holywooda,« je zgrožen gospod Gerrit.
Otroci ne poznajo Miki Miške ali Racmana Jake
Otroci v Malaviju ne vedo, kdo je Miki Miška ali Racman Jaka. In te filme jim kažem jaz. Pravico imajo do otroštva.
Gospod Geritt je v rodnem Amsterdamu trgovec z vinom; svoje čase je bil zelo uspešen, se mi zdi. Družine si ni ustvaril, otrok nima, denarja je »za naslednjih dvesto let dovolj«.
Pred šestimi leti je prvič prišel za dva tedna na dopust v Cape Mc'Clear in od takrat se vsako leto vrača. Včasih po dvakrat in ostane mesec ali dva. Ker hoče nekaj spremeniti za tukajšnje otroke.
Igrišča za otroke
Prvotna ideja o dveh predstavah tedensko dobiva nova krila. Geritt želi zgraditi pokrito gledališče, kjer bi filme lahko prikazoval tudi v deževni dobi. Po vasi pa bi postavil nekaj igrišč z gugalnicami, s tobogani in z igrali. Vse za svoj denar in vse seveda brezplačno.
»Je pa en problem,« se potem zresni. »Pri mizarju sem naročil in plačal težke gugalnice, šest možakarjev bi jih moralo odnesti in postaviti na svoje mesto. A ne dobim niti enega. 'Povejte, koliko nam boste za delo plačali,' mi govorijo. 'To je vendar za vaše otroke,' jim rečem jaz. 'Ni pomembno, vi ste beli, mi pa revni in rabimo denar. Plačajte in bomo postavili gugalnice.'«
Potrpljenje svetniškega pripravnika
A gospod Gerrit ima potrpljenje svetniškega pripravnika.
»Gugalnice sem zložil na kup,« mi pove. »'Čez tri mesece se vrnem,' sem povedal ljudem. 'Če jih do takrat ne boste postavili, jih bom zažgal.' In podobno je z zemljo za dvorano. Ogromno neizkoriščenih površin je na robu vasi – a ponovno: koliko bom plačal? Enako so se končali pogovori s šolskim ravnateljem: kaj bo on imel od tega, če bom jaz otrokom postavil nogometno igrišče?«
Gospod Gerrit se ne da, še naprej bo prihajal in kazal otrokom Disneyjeve filme in risanke. Denarja ima dovolj, novi avtomobili in dragi čolni v rodnem Amsterdamu ga ne zanimajo.
Otroci se potopijo v domišljijski svet
»Pa se ne naveličate?« ga vprašam. »Vam ni dovolj, da niti nihče od staršev teh otrok noče pomagati?«
»Pa saj tega ne počnem zaradi staršev. Videti morate otroke ... pridite nocoj, to res morate videti.«
S prvim mrakom me je peljal pod ogromni baobab sredi vasi Joseph, vaški učitelj in njegov pomočnik – ne, ne plačam ga! – je poleg naju potiskal voziček z generatorjem, videoprojektorjem in DVD-predvajalnikom. Večer se je začel s tistimi prvimi, pri nas že kdaj pozabljenimi povojnimi Miki Miškami in se nadaljeval z animiranim filmom Življenje žuželk. Joseph je pred začetkom predvajanja otrokom v lokalnemu jeziku na kratko razložil vsebino filma.
Nabralo se jih je vsaj tristo. V široko nametani gruči so posedli na peščena tla in oči so jim žarele, ko so risane podobe pred njimi zaživele v svojem domišljijskem svetu. Stal sem spredaj in jih gledal v bledi svetlobi odboja s platna. Obrazi srečnih otrok so bili to.
Gospod Gerrit je sedel povsem zadaj, a tudi njega sem vsaj za silo lahko videl. In tudi to je bil obraz zelo srečnega človeka.
