Tiskane izdaje
Brezskrbnost pred večerom
Voziva proti vzhodu, na obali bova zavila na sever. Nihče od redkih afriških popotnikov, s katerimi govorim, še ni bil tam. Jug dežele, ekonomsko vezan na Južno Afriko, je razvit, sever, naslonjen na revno Tanzanijo in Malavi, ostaja pristno afriški. Z Laro se ustavljava v lokalnih beznicah, kjer nama za kosilo v črnih čumnatah spečejo ribo ali prežgejo kuro, založiva se z novimi litri vode in zvečer, ko sonce lega nizko nad obzorje, naju nikoli ne skrbi, kje bova spala in koliko bo stal hotel. Vasice drsijo mimo naju in le izbirava lahko. »Ti je všeč tukaj? Ah, ne, preveč natrpano. Niso pometli pred kolibami. Ni pravega drevesa za senco in tam bodo koze gotovo svinjale po najini spalnici. Yesss, poglej si tole. A zapelješ tja?«
In zapeljem med uborne kolibe in vedno znova pomislim, kako bi pogledal jaz ali sosed Janez, če bi se marsovci spustili tja za lipo, medtem ko bi žulila večerni glažek cvička pred zidanico pod Gorjanci. Včasih se ljudje razbežijo. V zadnjem tednu na tej poti še nisva srečala turista in gotovo se nihče še ni ustavil v njihovi vasi. A snameva čeladi in nenadoma postaneva že skorajda človeka. In Lara je krasna s svojim širokim nasmehom; vedno znova me spominja na njeno starejšo sestro, s katero sva v dolgih letih ukrotila pol Afrike in Azije. Sprašujem se, če Nejča kdaj pogreša te najine poti, in sem hvaležen za tako krasno sestrico.
Potem pa se Lara izprsi – v tem je močna in ima potrebne argumente, vsa čast! – in zažgoli v svoji enoletni portugalščini: »Boa noite. Como esta? Nos viajamos pela Africa e este noite queremos ficar e dormir na nossa tenda nesta bonital local. Podemos?«
Tudi jaz znam portugalsko!
Povedal sem že, da je Lara lanski letnik novinarstva opravila na študentski izmenjavi v Lisboni. Drži? Kjer so bili izpiti sicer v angleščini, a dobra družba, kupi prijateljev in vesele domorodske noči so le naredili svoje: moja draga Lara govori portugalsko. Bolj ali manj. In tudi jaz se učim, sploh ni težko: »Ola, šem Žvone iš Šlovenija, šem vešel da prišel špat vaša vaš, obrigado por favor in šrečno. Čišto enoštavno, reš – šamo žadošti š-jev in ž-jev je treba porabiti.«
In tako se pred nama odpre nova vasica. Čistina med morda desetimi okroglimi kolibami iz blata je čista in pometena in ljudje se naju ne bojijo; vsa vas otrok se zgrne okoli motorja, nekaj žensk se nasmiha v ozadju in možakar, očitno edini v celi vasi, nama s širokim nasmehom dovoli, da si sredi vsega tega postaviva šotor.
Bonita local, lepa vasica, je prijazna Lara in seveda misliva resno.
»To moja družina,« pravi možakar.
»Veliko otroci,« opaziva midva. »To iz sosednja vasica?«
»To moji otroci,« je oni skorajda užaljen.
»Ampak mnogo otroci, mujtaš krijanšaš,« znam celo jaz biti začuden.
»Vintisinko,« je ponosen oni. »Petindvajset. In tri žene.«
»Neee ... a vse tvoje?«
»Jaaa, vse moje!«
Skromnost in ljubezen do preprostih stvari
Khm, no, ja ... postaviva šotor in za večerjo skuham dva polna piskra, v enem testenine in v drugem rižoto s konzervo tune. Z Laro nisva zares lačna – ženske razdelijo ponujeno na nekaj krožnikov in otroci jedo z rokami, počasi in pobožno, kot hostije v cerkvi. Tisti najmlajši zatem zaspijo na pleteni rogoznici poleg šotora, kot mali volčiči stisnjeni v klobčič tropske noči. Ostali obždijo okoli naju in se v zadregi dregajo z rokami.
Zvezde visijo nizko nad nami in dolgo v noč razmišljam o različnosti in smislih življenja. Gospodarju je ime Sufueija, okoli šestdeset let ima in pošten obraz človeka, ki ve, kaj je njegova dolžnost. Kolibe so urejene in v okroglih pletenih shrambah visijo šopi koruze in prosa. Njegov edini cilj je preživeti sebe in svojo družino. In umreti v krogu otrok, ki bodo skrbeli zanj, ko bo obnemogel. Zato jih ima. In ker jih je bog dal.
In jaz? Ali midva z Laro?
»Vsak dan znova se zahvaljujem komur koli že, da se nisem rodila v teh krajih,« mi je pred dnevi, sredi vročih, prežganih poljan omenila Lara. Strinjam se z njo – kaj vse ponuja življenje nam, otrokom razvitega in razvajenega zahoda! Je Sufueiji že kdaj seglo v njegove najbolj nore sanje, da bi si kupil motor – ali vsaj kolo – in se z njim odpravil ... dobro, vsaj do najbližnje obale pogledat, če morje tudi v resnici obstaja?
Dvomim. Sem že omenil, da na tem svetu morda res ni pravice?
