Prek reke za mesečno plačo – po barantanju

Pot na sever je bila točno taka, kot jo je pred dnevi opisal Matej. Ne sicer neprevozna, gotovo pa dokaj garaška zadeva za poltonsko čudo na dveh kolesih. Sovražim pesek! Eno so sicer nedolžne peščene planjave ali sipine sredi Sahare. Nekaj povsem drugega pa v ozko tirnico vklesani kolovozi; vozim, kot bi staro mamo postavil na drsalke. In desetletja ter kilometri na poteh so me izučili: bolje je pasti desetkrat, počasi, dostojanstveno in nadzorovano, kot enkrat samkrat z možakarsko hitrostjo pravega dedca, ki si upa in zna. Dovolj sem že založen s polomljenimi kostmi, le na četrt in silno po domače zaceljenih na brezpotjih brez zdravnikov. Desno zapestje iz Bolivije, hrbtenica iz Irana, leva ključnica iz Pakistana in desna iz Namibije, noga iz Sudana; le prask in udarcev ne štejem. In zato se bojim peščenih, kamnitih in blatnih brezpotij. Ker so garanje. Predvsem pa so nevarna. Z vse pretežkim motorjem nisem na dirki Pariz–Dakar in za mano ni helikopterja, ki bi moje ostanke po najkrajši poti peljal v bolnico.

Tokrat je za mano že 12.000 kilometrov afriških poti

Skupno v vseh teh desetletjih skoraj sto tisoč. Le Afrike. In več kot dvesto tisoč na poteh okoli sveta. A že dolgo nisem imel zares nevarnega trenutka na cesti; nečesa sem se v vsem tem času torej le naučil.

Palma je še zadnje mestece na severni obali Mozambika. Z Laro pa še vedno nisva odkrila katere od tistih slavnih sanjskih plaž z belim peskom in s turkizno vodo. In seveda s palmami. Ni vrag, da jih ne bo vsaj tukaj, v Palmi.

Cesta do razvlečenega naselja je bila iz samih lukenj, okoli katerih sem lahko vozil slalom; vsaj v tem ima motor prednost pred avtomobili. Dolga glavna ulica je bila peščena avenija s tržnico in z dolgo vrsto razpadajočih hiš. Pot se je zatem prek komajda še prevoznih grbin spustila proti obali in tam je bilo morje; za kupom barak, na soncu sušečih se rib in v senci posedajočih dedcev. A v popolni oseki je ždelo nekje daleč, kilometer dolgo bi lahko hodil do prve vode. Plaža bi bila morda res bela – če bi kdo pred tem pospravil gore smeti. In smrdljiva idila napol suhih rib bi bila morda celo fotogenična, če ne bi takoj pritekel možic grdega pogleda:

No foto! Foto fish, pay money! (Plačaj in lahko slikaš mojo crkovino)

V zadnjih nekaj dneh vožnje proti severu so začeli ljudje postajati neprijazni. Arabske poteze s severnih obal so se mešale s svahilijem in z vse pogostejšimi angleškimi besedami in mošejami. Muslimani niso veliki ljubitelji fotografiranja, a očitno pri tem ne gre za verske zadržke in prepovedi samega Najvišjega.

Plačaj! Plačaj in bog mi bo odpustil!

Kmalu za Palmo pa je cesta prešla v peščen kolovoz. Vozil sem s hitrostjo podivjanega polža, ki se vedno znova pobira in vmes grdo preklinja. Morda deset kilometrov na uro. A vsaj pokrajina se je začela spreminjati. Presušena savana, ki me je spremljala že vso dolgo krožno pot iz Nairobija, je začela dobivati nadih tropskih pragozdov. Vse večja in vse gostejša drevesa so na obeh straneh ozke poti postavljala steno svežega zelenega sveta.

Mozambiška mejna kontrola je nekaj bajt sredi ničesar

V desetih minutah sva z Laro uredila formalnosti. Ne, turistov tukaj ni, nama povedo prijazni fantje v uniformah. Ta teden sta prva. In tudi dela ni veliko. Mozambik je reven in Tanzanija je revna. Ni kaj tihotapiti.

Še nekaj kilometrov naprej leži zadnja mozambiška vas. Ko se bližava, skoči možakar iz ene od kolib ter maha z rokami in vpije, kot bi mu šlo za življenje.

Stara mama rojeva? Mu marsovci pravkar posiljujejo hčerke?

Ustavim, gotovo je nekaj hudo resnega. Zadihan priteče do mene. Za silo govori angleško.

»Boat! I have a boat. Čoln imam. Čez reka, motor, no problem!«

Na GPS-ju vidim, da je do Rovume le še nekaj sto metrov. Široka mejna reka brez mostu. Čoln je edini način, da se z motorjem vred spravim na drugo stran.

»How much?« vprašam. »Koliko?«

Praska se po glavi, vzame si skoraj minuto in vmes globoko razmišlja. Za koliko me lahko nategne, jasno.

»Stopetdeset,« reče potem.

»Stopetdeset česa«?

»Stopetdeset dolarjev.«

Frcnem ga po glavi, čisto prijateljsko, in se zarežim

»Ho ho, my friend. Stopetdeset dolarjev je trimesečna plača v teh krajih. Ho ho ho!«

Odpeljem, a v ogledalu vidim, kako skoči na moped in zapelje za mano. Nekaj minut zatem se pred nama odpre vsaj kilometer široka reka. Očitno plitva, z nizkimi otoki peščenih sipin, a Tanzanija je kljub temu nedosegljivo daleč. Trije ali štirje čolni, dovolj veliki, da bi vanje lahko naložil tudi motor, ždijo privezani pod visokim bregom. Par kolib s kokakolo in z ribjimi konzervami stoji na bregu in kakih deset moških ždi poleg njih in čakajo večer. Sonce se spušča nizko na drugo stran reke in zelo romantično so razpoloženi.

Oni se z mopedom pripelje za mano

»Okay, you my friend,« reče. »Zate zelo posebna cena, stotrideset dolarjev.«

Še kakšna ura in noč bo. Bilo bi lepo, če bi že danes opravil to formalnost in prišel v Tanzanijo. In točno vem, koliko mu bom dal, denar imam že pripravljen.

»Petdeset dolarjev!«

»Uiiii, this no possible, to zelo zelo težek motor in dva človek ... daj mi osemdeset.«

»Petdeset!«

Začnem postavljati šotor, nikamor se mi ne mudi. Jutri bo gotovo prišel kakšen čoln s tanzanijske strani in bo vesel tridesetih dolarjev. In Rokomavh to ve.

»Dobro, sedemdeset.«

»Petdeset.«

»Šestdeset?«

»Petdeset.«

»Okay, we go. Fifty very special, because you my friend. In za prijatelja delam celo uro le za kilavo mesečno plačo!« 

Nekaj povodnih konjev se oglaša s plitvine malo niže na reki

Romantiki nenadoma oživijo, pet možakarjev poprime motor, spustimo ga po strmi peščini in ga kot crknjeno kravo dvignemo v čoln. Posedemo naokoli, na drugi strani mi ga bodo pomagali spraviti na kopno. Vse skupaj se nevarno nagiba, a bo šlo. Le kakšna dvotonska ljudomrzna kobila se sredi reke ne sme zaletavati v nas.

In gremo. Tanzanija, v dveh mesecih drugič. Čez štiri dni letim domov, na dopust.