Tiskane izdaje
In kaj torej počnem tukaj sredi najbolj črne Afrike, sam in z motorjem, ki ga niti dvigniti ne morem, in se grem avanturista? Mi je res še do tega?
Ne najboljši par
Z Mariko nisva bila najbolj posrečen par. A bila je družba in nisva si šla na živce; vse je bilo v redu med nama, le tisto, česar sem bil vajen v odnosih s svojimi drugimi dekleti, je manjkalo. Sobivanje dveh ljudi je gotovo lahko več kot le ždenje drug ob drugem.
Naslednjih pet dni sem preživel na motorju, od Dara pa vse do skrajnega juga jezera Malavi. Kot bi preganjal svojo lastno senco; niso me zanimale vasi in kolibe za cesto, komajda sem se ustavil poleg črede slonov v senci baobaba in v večerno svetlobo oviti hribi so bili dovolj le za nekajminutni postanek. Mnogo ljudi potuje na ta način, skačejo iz hotela do hotela, iz parka na plažo, od interneta do mesta z mobitelnim signalom. Jaz ne – vsaj običajno ne! Tokrat pa postajam enak vsem drugim. In vse jasneje mi je, zakaj. Zaradi deklet. Točno to!
Najboljše stvari sem naredil prav z dekleti
Nisem človek, ki bi znal predolgo uživati v samoti. Dobro mi dene, a le v strogo kontroliranih količinah. Potovanja pa znajo biti tudi otožen posel kljub množicam ljudi, ki jih spotoma lahko srečuješ. A so tako zelo iz nekega povsem svojega sveta, da pogosto le še poglobijo občutek zapuščenosti.
Takrat sedem na motor in vozim, le veter se zaganja vame in Afrika drsi mimo kot kulisa nečesa oddaljenega in komajda resničnega. Ne občutim je in v redu je tako.
Da, zaradi mojih deklet je tako. Dolge ure časa imam za misli, ki me odnašajo v preteklost, in vedno jasneje mi je, da sem svoje najboljše stvari naredil prav z njimi, meni sorodnimi dušami, pri katerih prav nič ni bilo zares težko. Verjetno je to sreča, a zanjo sem gotovo v dobršni meri kriv tudi sam; življenje običajno prinaša, kar si izboriš in kar pač zaslužiš.
Ruzak, motor in muza: Romana, Kaja, Marjana in Neja
V mojemu primeru so bile to Romana, Kaja, Marjana in Neja – gotovo sicer še marsikatera, gotovo in predvsem pa prav te štiri. Usmerjale so mi življenja v kraje in med ljudi, ki jih sam mogoče nikoli ne bi srečal in občutil. Ali v vsem tem zares in polno užival. Romana kot že tri desetletja življenjska sopotnica, Kaja – sicer v zelo drugačni vlogi – kot krasna hčerka, Marjana in Neja kot prijateljici, s katerima je bilo vse mogoče.
Vedno znova pa so nas prepletala in združevala potovanja. Umetniki menda potrebujejo svoj flaškon vina in muzo. Jaz očitno ruzak in motor – gotovo pa tudi muzo. S katero se bova pred najgostejšimi džunglami in najbolj suhimi puščavami kar tresla od komaj zadrževanega navdušenja: yesss, to mi delaj, to hočem!
Najboljše ni vedno samo po sebi umevno
Skorajda sem že verjel, da so kar vse po vrsti take. Muze in najboljša družba za najneumnejše užitke v življenju. In je bil torej skrajni čas za lepo Mariko. Dala mi je vedeti, da najboljše – kar pa je seveda zelo subjektivna ocena – ni vedno tudi samo po sebi umevno. In to je bil še najboljši izkupiček najinega druženja.
Čez dva tedna pride Lara, čez dva meseca Iza. Kaj vem, mogoče pa tudi oni dve nista tisti pravi, vsa ta ideja potovanja s tremi mladimi in lepimi dekleti je morda popolna neumnost in še zadnje opletanje nekakšne krize srednjih let. In gotovo tudi jaz nisem več povsem enak kot pred desetletji. Čeprav se ljudje z leti menda težje in vse počasneje spreminjamo.
Nekajkrat sem rekel Mariki: V Afriki si, tukaj sem doma. Mene ne boš spremenila – lahko pa se spotoma od mene celo česa naučiš.
Šlo je na trdo, a ta tista dva tedna sta ji gotovo tudi nekaj pustila; čez čas mi bo morda povedala. Mene pa žene naprej. A Afrika le še izginja v vzvratnem ogledalu; dokler v Harare ne prileti Lara, ne želim zares potovati. Imam namreč pomembnejše delo.
Med spomini in novo knjigo
V glavi mi zori nova knjiga, stavki in cele strani se premetavajo ena prek druge in za nič drugega ne ostaja ne želje ne potrebe. Moram jo preliti v računalnik. Cape McClear na jugu jezera Malavi je ribiška vasica, v kateri sva pred 22 leti nekaj dni počivala z Romano. Jezero, peščena plaža, preproste male hiške na obali. Takrat sva bila na letu dni dolgem poročnem potovanju. Z motorjem; a postajam nostalgičen in to se za pravega dedca ne spodobi.
Štiri dni že tukaj delam. Dobro mi gre, se mi zdi; ostal bom vsaj še tri dni in pisal.
Dva tedna z Mariko, miss Universe, bosta le začetek, bolj uvod v življenje, ki sva ga pred 30 leti začela z Romano, pred 15 nadaljevala z Marjano, pred osmimi z Nejo. Potovanja in to, kaj vse lahko narediš, kadar se ti zares da. Ko se z nekom dopolnjuješ in je vsako garanje le še ena nova in užitkov polna igra. Ko imaš muzo, s katero ni prav nič težko.
Ves svet in še dekleta
Vsaj delovni naslov je že dozorel: VES SVET IN ŠE DEKLETA. Mogoče se bo celo obdržal. Ujame bistvo mojega življenja; všeč mi je. Čeprav priznam, da je malo tudi ukraden od Jamesa Bonda: Vse in še svet. Pa še idejo s puncami sem mu pobral!
