Tiskane izdaje
Na poti do Doba, vasice blizu Ljubljane, me fotograf vpraša, ali imam s seboj kopalke. Pomislil je, da se bomo kopali v bazenu, in to ne v katerem koli, temveč v bazenu Gregorja Viranta. Seveda je bila to le šala. No, ko naju nekdanji minister za javno upravo sprejme in povabi v svoje kraljestvo, res najprej pade v oči lep in prostoren bazen. Ob njem se bohoti čudovit vrt. »Moje so palme in limona, za majhne rože pa poskrbi žena,« pojasni med koraki do hiše.
Ko sva pod streho, takoj prime za kitaro, trenutek zatem pride domov žena. Zaupa mi, da jo s kitaro vedno znova osvoji. »Glasba lahko pomeni marsikaj: sprostitev, zabavo, navdih, čustveno popotovanje.« Posluša vse mogoče zvrsti, od klasične glasbe – najbolj sta mu pri srcu Mozart in Beethoven – do rocka in popa. »Če bi moral izpostaviti eno zvrst, bi bili to francoski šansoni,« in mi ob tem zabrenka en šanson. Pravi, da je njegovo občinstvo ožja in širša družina ob kakšnih praznovanjih ter prijatelji na žurkah. Ob tem pa prizna: »Za te priložnosti sem tudi sam že marsikaj spesnil, bolje rečeno naklepal rime.« Ko ne igra svojih rim, pa najraje preigrava pesmi Iztoka Mlakarja, in še preden začne njegovo pesem, mi pojasni: »Mlakar je zame pesniški in glasbeni genij. Njegovi šansoni pripovedujejo o vsem tistem, o čemer je pripovedovala poezija skozi zgodovino. To so ljubezen, vino, veselje do življenja pa tudi razočaranje nad svetom, grenkoba ob spoznanju minljivosti, nostalgija po mladosti. Glasba je prelepa. Zdi se mi, da sem se zaradi Mlakarja naučil igrati kitaro.« Ko ga poslušam, nemudoma pomislim na to, da je morda zgrešil svoj poklic. Prav zlahka si ga predstavljam kot kakšnega Jana Plestenjaka. Ob tej moji primerjavi se le nasmehne in reče, da ceni Plestenjaka. Opazim pa še, da mu primorščina, kakor poje Mlakar, ne dela nobenih težav. Po še eni Mlakarjevi pesmi zaideva v druge vode.
Zibal v tretjem letniku
Pravnik po poklicu mi zaupa, da ga politika v ožjem smislu manj zanima, ker sproža preveč negativne energije. Pa vendar je optimističen: »Morda bo nekoč drugače.« Kljub temu da deluje kot predsednik Zbora za republiko, njegovi dnevi niso rutina. »Zbor za republiko mi vzame komaj kak odstotek časa in energije, tako da nima veliko zveze z mojim delovnim dnem. Sicer pa se ukvarjam s toliko stvarmi, da dan ni enak dnevu. Pridejo dnevi, ko od jutra do večera predavam, popravljam izpite ali berem diplomske in magistrske naloge. Veliko je dni v tujini, kjer sodelujem pri različnih projektih. So dnevi študija, raziskovanja in pisanja člankov in prispevkov za konference. Daleč od rutine torej.« Ker je docent na fakulteti za upravo, ga še povprašam o njegovih študentih. Pravi, da je s študenti lepo delati, prav nič težko. Ob tem pa se spomni še na obdobje, ko je bil sam študent: »Ta leta so bila lepa, a tudi naporna. V tretjem letniku sva z ženo že zibala, tako da je bilo treba uskladiti skrb za Davida in študij, zraven pa tudi delati in poskrbeti za družinski proračun.« Tega zdaj krepi tudi to, da je svetovalec v državah zahodnega Balkana. »Najela so me tuja podjetja, italijanska, španska, švedska in nemška, ki so dobila projekte razvojne pomoči v teh državah na evropskih javnih razpisih. Vladam pomagam s svojim znanjem, med drugim poskušam prenesti dobre slovenske prakse v te dežele. V Sloveniji imamo veliko vrhunskih rešitev v javni upravi. Dobili smo nagrado Združenih narodov za poenostavitev registracije podjetja, leta 2007 je bila Slovenija druga najboljša država v EU na področju e-uprave. Očitno so tuja podjetja videla te rezultate in me takoj začopatila, ko sem končal ministrski mandat.«
Za kuhanje si vzame pet ur
Na terasi je veliko spominkov z različnih koncev sveta, od Amerike do Šrilanke. Potovanja spadajo k njegovemu delu. »Službeno zadnje čase potujem največ po Balkanu. Dežele, ki so nastale na ozemlju nekdanje Jugoslavije, so mi precej prirasle k srcu. Ljudje so prijazni, gostoljubni in zabavni, kultura in zgodovina sta izjemno bogati, hrana pa je tradicionalno odlična. Tako v Sarajevu dobiš najboljše čevapčiče in baklave, v Skopju najboljšo čorbo. Sicer pa imam najraje mediteranske pokrajine: Dalmacijo, Istro, Provanso, Toskano.« Ker že zadiši iz kuhinje, mi zaupa, da ima veliko srečo, saj ima v družini dva izvrstna kuharja. »Žena odlično kuha, starejši sin David, sicer študent mikrobiologije, pa je v kuhinji pravi virtuoz, enkraten talent. Vse, kar pride izpod njune kuhalnice, je zame poezija.« Sam zna pripraviti čili z mesom, in sicer enkrat na leto v velikih količinah, da ga vzamejo s seboj na smučanje in zaleže vsaj za dva dneva. »Za kuhanje si vzamem kakih pet ur. V čili gre rdeče vino, kak kozarček pa ga med kuhanjem tudi zvrnem.« In ob tem tudi midva nazdraviva s kozarcem rdečega.
