Šeruga težko obvlada mrcino med nogami

Dobrih sedem tisoč afriških kilometrov je mimo, Miško pa še vedno prede kot prijazen muc.

Objavljeno
16. oktober 2011 15.22
Posodobljeno
17. oktober 2011 07.00
Zvone Šeruga
Zvone Šeruga
Viktorijini slapovi sicer niso bili popolno razočaranje. A konec sušne dobe se prek stometrske stene zlije vsega skupaj le švoh milijonček litrov vode na sekundo, desetina tistega polnega majskega razkošja; malo oguljeno so videti. In iz Livingstona se vleče še zadnjih dvesto kilometrov asfalta proti zahodu, potem pa je konec tudi tega veselja. Sešeke je umazano barakarsko naselje iz časov Divjega zahoda; na drugi strani reke se z ozkim pasom Kaprivija začne Namibija, južno je Bocvana, nedaleč proti zahodu Angola, tik pred nosom Zambezi. Težko bi bil še bolj v Afriki.

In potem presenečenje: kamp na bregu reke je iz nekega povsem drugega sveta. Sveža mehka trava, rože za robovi, solata ter paradižniki v gredicah nedaleč stran in lesena restavracija s slamnato streho, ki se nad malo verando z nekaj mizami vleče proti reki. Gospodar je gotovo belec, drugo ni mogoče; teže boš pripravil črnca, da bo prostovoljno in le zaradi ljubega veselja zalival travo in se pogovarjal z rožicami, kot belca, da bo tri ure s količkom udrihal po plehnati kanti in vmes v ritmu poplesaval z ritjo.

Ne gre, kakor koli obračaš!

Strokovnjak za carski rez

Lastniku je ime Harrie. Ne Harry, kot Dirty Harry, ampak Harrie, iz Nizozemske! Nekaj čez šestdeset let mora biti star, delikatnih rok in nežnega obraza je in nisem povsem presenečen, ko mi pove, da je po poklicu ginekolog. Štirideset let je že v Afriki, svoje čase je bil tukaj edini zdravnik za 75.000 okoliških prebivalcev. Postal je strokovnjak za carski rez. Ženske so umirale na porodu; po deset in več otrok so imele in ni res, da gre vsakič laže. V resnici teže! Danes je neprimerno bolje, saj na tisoč porodov umre le še dvanajst žensk. V Evropi ena! Je pa vse slabše zaradi aidsa. Vsaj petina prebivalstva ga ima, tukaj na meji, kjer se križajo poti in srečujejo ljudje, gotovo še več. A on se poskuša umakniti, dovolj je bilo. Mlado ženo, domačinko, ima in z njo tri otroke. Srečen je in doma v Afriki.

Dom pod platneno streho

Noč polne lune je, vsa debela se drži spodnjih vej razkošnega mangovca, pod katerim z Laro postaviva šotor. Zambezi se tiho vali nekam v srebrno temo, sredi reke se z nizkimi basi pogovarjajo povodni konji: Hu-hu-hu-hu-hu!

Prav romantično bi lahko bilo. A imam doma na srečo Kajo, Larina generacija je in od prvih let hčerine pubertete mi je glede na leta jasno moje mesto: Dej, fotr, pejt na Žale, pa se mal zakoplji. Triintrideset let sem starejši in seveda živ le še po zvezah. In Lara je Garvasova sorta: krasne punce, ampak poštene. Čeprav ne postavlja, kot davno tega Marika, sredi šotora barikad. Vso robo razmečeva naokoli in se potem zvijeva kjer koli že ostane kaj prostora. Platnena streha za tri osebe je že en teden najin edini dom. Punca seveda nima niti ene same skrbi na tem ljubem svetu, ponoči pa še sploh ne. Ker takih prijaznih stričkov gotovo ne zanimajo dvaindvajsetletni otroci, ki v napetih majčkah spijo v šotoru poleg njih.

Prav luštno se imava. Afrika je spet tista prava in polna in doživetje vsakega novega dne postaja praznik.
In to je to – da mi ob Lari slučajno kdor koli ne pomisli na kaj drugega!

Azijci v Afriki

Za Sešekejem je tudi asfaltnega veselja konec. Razbit makadam se vleče še sto sedemdeset kilometrov daleč, vzdolž Zambezija proti severu, poleg njega pa Kitajci že gradijo nov pas široke asfaltne ceste. Po vsej Afriki jih najdeš, poševnooke Azijce, ki prinašajo denar, napredek in povsem svežo odvisnost neke sumljive prihodnosti. Afričani jih običajno ne marajo. V stoletju so se ravno za silo navadili drugačnosti in odmaknjenosti belega plemena; poševnooki pa so še bolj drugačni in še bolj držijo zase. A denar se pretaka skozi široke kanale in globoke žepe visoke politike v glavnih mestih. Gotovo dovolj denarja, da ni več pomembno, kdo je komu všeč in kdo ne.

Miško nese kar pol tone

Za Siomo, kjer nove brzice in slapovi presekajo tok Zambezija, pa je konec tudi makadama. Le še ozek peščen kolovoz se po robu Kalaharija vleče med vasicami okroglih kolib iz blata. Jasno, sovražim pesek, ob ozkih, globoko vsekanih kolesnicah začnem občasno tudi preklinjati. Dobrih sedem tisoč afriških kilometrov je že za mano in Miško – ime se je lepo prijelo – še vedno prede kot prijazen muc. Le da je ves dan, kolikor sem potreboval za tistih šestdeset kilometrov do splava pod Senango, bolj tulil kot predel. Jaz pa občasno zelo čudne besede govoril sebi v brado.

Miško ima ob vseh svojih popolnostih namreč eno hudo napako: polno naložen tehta 350 kilogramov. Z mano in Laro vred pol tone! Z oblačili, s kuhinjsko in kamp opremo, celo torbo novinarske tehnike, z gorivom, vodo in s hrano za nekaj dni brezpotij.

Pol tone!

In če mi kdo slučajno zavida: ne želite si voziti poltonske zverine z le dvema kolesoma po peščenih kolovozih vzdolž Zambezija. Verjemite mi!

Sicer pa – sem mogoče kdaj trdil, da je lahko biti turist?!