Tiskane izdaje
Da sta lahko učila, sta se morala testirati na HIV
Boštjan Hribar (26) iz Novega mesta in Saša Mlinar (27) iz Rogaške Slatine sta se za poučevanje angleščine na Kitajskem odločila po tem, ko je že pred leti Boštjanu to omenila prijateljica. »Na spletu je polno kitajskih in mednarodnih agencij, ki ti pomagajo najti šolo in urediti vse dokumente.« Priprave so trajale kar dobrih šest mesecev. Med drugim sta morala posredovati dokumente o tem, da sta neakznovana, izvide testov na HIV, krvne slike, izvide rentgena, morala sta tudi na zdravniški pregled in opraviti intervju preko skypa. »V šoli sva bila pogodbeno zaposlena, plačati sva si morala le enosmerno letalsko karto, povratno pa je plačala šola. Življenje na Kitajskem in potem celotno potovanje sva financirala sama.«
Boštjan, sicer profesor razrednega pouka, in pedagoginja Saša sta zaljubljena v potovanja, zato jima priprave na pot niso predstavljale večjih težav. »Pot do šole sva organizirala skupaj z izbrano šolo, preostala potovanja pa sta nadaljevala sama.«
Kot edina tujca v mestu sta pritegnila pozornost domačinov
»Po urejenih papirjih in delovni vizi, je sledilo 38-urno potovanje do šole. Šola se nahaja v provinci Jianxi, mesto Jiujiang, okrožje Duchang. Okrožje ima dobrih milijon prebivalcev. Najina šola pa je imela 6000 učencev in 300 učiteljev. V mestu sva bila edina tujca. Zato je bil to za lokalne ljudi še večji šok, ko so videli tujca ... nekateri prvič v življenju. Kitajci se čudijo tujcem, jih fotografirajo (tudi na skrivaj), se želijo fotografirati z njimi, pogumnejši pristopijo z namenom, da vadijo svojo angleščino,« pravi Boštjan.
»Poučevala sva na zasebni šoli, 20 razredov. V vsakem je bilo od 80–100 učencev, starih od 15–20 let. Vsak dan sva imela 3–4 ure, delala sva od ponedeljka do petka. Učenci živijo v šolskemu kampusu in vsako jutro jih okoli 6h prebudi močna glasba, ki se razlega po celotnem področju. Ob 7h že začne pouk, ki traja vsak dan do 22.45. Dvakrat na mesec smejo domov. Vsako priložnost pa sva izkoristila za potovanje po Kitajski ali vsaj bližnjih mestih. Ko ni bilo pouka, sva raziskovala mesto, hodila v fitnes in se družila s kitajskimi kolegi.«
Prevelikega kulturnega šoka ni bilo
Saša in Boštjan sta se s prebiranjem literature in raznih blogov pripravila na časovno razliko, zato kulturni šok zanju ni bil prevelih. Kmalu po prihodu na Kitajsko sta ugotovila, da je raven znanja angleščine izredno nizka, zato sta se bila primorana naučiti kitajskih govornih osnov, včasih pa jima je priskočila na pomoč tudi asistentka na šoli, in sicer prek telefona.
Privaditi sta se morala tudi na higieno. »Azija je na splošno zelo umazana. To je dejstvo in na to se moraš pripraviti. Prej se, bolje zate. Paziti moraš, kaj piješ, kaj ješ, kje ješ ... S pitno vodo ni bilo težav. Normalno sem se prhal, si umival zobe, jo uporabljal za kuhanje,« je dejal Boštjan.
»Od pogajalskih sposobnosti posameznika je odvisno tudi to, koliko denarja zapraviš. Splošno gledano je Kitajska poceni, ponekod pa je tudi nesramno drago. Stroški življenja so veliko nižji kot v Sloveniji, nižji pa je tudi življenski standard. Na ulici lahko dobiš okusen in velik obrok že od 0,5 evra naprej. Hrana je cenejša kot v EU, razen sira, ki je presenetljivo zelo drag. Na eni strani je ogromno razkošja, kot ga v Sloveniji še ne poznamo, na drugi strani pa je tudi veliko revščine.«
Živela bi v Šanghaju
Popotnika pa svojega potovanja nista zaključila na Kitajskem, ampak sta se kar štiri mesece potepala po Vietnamu, Laosu, Kambodži, Tajski, Maleziji, Indoneziji (Bali, Java), Filipinih in Londonu.
Največ pa sta imela povedati o Kitajski, saj sta tam preživela kar osem mesecev. »Impresionirala naju je Azija na splošno. Kitajska kot država. Ko si tam, jo moraš začutiti. Ta dežela ponuja veliko več, kot si lahko predstavljaš in slišiš iz medijev. Vredno obiska. Prava Kitajska so manjša mesta, kjer vidiš pristno življenje, ki ga enostavno moraš doživeti. Država je prevelika, vsaka provinca je zgodba zase.«
»Kar me je pa res motilo pri Kitajcih, pa je kajenje. Kitajska je dežela kadilcev, kadijo vsepovsod, tudi v bolnišnicah, na avtobusih. Moram priznati, da sem na trenutke prav pograšal naš zakon o prepovedi kanjena.«
Na vprašanje, ali se nameravata vrniti na Kitajsko, pa odgovarja: »Z veseljem bi se preselila tja, najraje v mesto Šanghaj.«
Na oddelk za meso po žabe
»Kitajska hrana je odlična. Je izredno pekoča. Kitajska hrana v Sloveniji je prilagojena slovenskim razmeram in drugačna od izvirne kitajske kuhinje. Nekateri jedo riž tudi trikrat na dan, vsak dan. Najbolj pogrešam riževe cmočke, polnjene z zelenjavo ali mesom. V našem mestu se sira ni dalo dobiti. V večjih marketih pa se je na oddelku za meso dalo kupiti tudi žive žabice, ribe, želve in kače,« je zaključil Boštjan.
