V posteljo ji
 rinejo župnika

»Breme, ki ti ga naloži bog, je ravno tolikšno, kot ga zmoreš; nič težje, nič lažje,« je v enem od številnih intervjujev nedavno rekla Saša Einsiedler. Modrost, vdanost v usodo, ki jo tepe, po nekaterih namigovanjih ne samo ta, ali nemoč? Kdo bi pravzaprav, razen njenih najbližjih, to zares vedel ali si sploh upal presojati oziroma soditi. Ampak prav to drezanje v intimo se je zlasti lani, vleče pa se še kar naprej, s Sašo počelo vsevprek. Javno, tudi zelo žaljivo, celo umazano.

Pa ne da se hočemo še mi naslajati nad njenim zakonskim brodolomom in pranjem umazanega perila z deset let mlajšim, zdaj že nekdanjim možem Tilnom. Bila bi povsem njuna stvar, če ne bi Saša svojega zasebnega življenja, zlasti tistega v sijoče srečnih časih, javnosti ponujala tudi sama. Pri tem se je treba sicer vprašati, ali imajo medijsko izpostavljene osebe pravzaprav sploh kakšno drugo možnost. Popularnost ima pač svojo ceno, res pa je, da se lahko pri tem tudi grdo opečeš. Naivnost ali manipulacija, ki sčasoma pobegne izpod nadzora? Ajnzi, kot so jo ljubkovalno klicali zlasti na začetku kariere, že ve. Spoznanje pa ni bilo nežno.

Imela bi črnčka

Pred dobrima dvema desetletjema je bila široko nasmejana najstnica, sprva radijska, potem televizijska voditeljica, nekaj časa tudi pevka v skupini Rdeči baron. Zdelo se je, da bo svet, četudi omejen na podalpsko kotlino, pokleknil pred očitno ambiciozno in pred kamerami primerno sproščeno študentko novinarstva.

Saška in Saška, Einsiedler in Gerdej, je bila takrat privlačna medijska naveza, ki na koncu ni zares zdržala. Nekateri so še vedno prepričani, da je bila vsega kriva Miša Molk, ljubosumna na mlajše kolegice, drugi vztrajajo, da je začel po zvezdništvu drugih pravzaprav udrihati in ga prav nič nežno brzdati že Mito Trefalt. Kakor koli, Saški sta počasi izginili z nacionalne televizije. Gerdejeva v popolno pozabo, Einsiedlerjeva v medijsko, ne pa tudi siceršnje mirovanje. Bila je pač trdnejša, stabilnejša, odločnejša, podjetnejša. In zaljubila se je v pravega; vsaj v koristnega. Ekonomist Janez Štrumbelj ji je nadel prstan in svoj priimek, če nas spomin ne vara, so mediji njuno ljubezen ovekovečili s fotografijami ženinovega darila, s pentljo okrašenega avtomobila. Dekle, ki je med drugim govorilo, da bi bila nekoč rada dopisnica iz Južne Amerike, posvojila črnčka, se nikoli poročila in tudi, da zagotovo ne bo nikoli nikomur prala in likala, je ubrala drugo pot. In bila srečna, je razlagala žena in sčasoma mama dveh otrok.

Pravzaprav je Sašo Einsiedler vsa ta leta bolj kot njeno delo zaznamovalo medijsko pojavljanje z družino v ozadju. Pa se je zalomilo. Janez je odšel. Pravljica je dobila madež. Sašin zaščitni znak, njen široki nasmeh, se je pomešal z nekaj sicer precej dobro skrivane grenkobe. Rešitev so seveda vedno delo, dobra organizacija, optimizem. Saša je podjetno odprla šolo javnega nastopanja, velike televizijske vrnitve pa ni bilo. Slovenske televizije pač ne zmorejo narediti, razen nekaj svetlih izjem, v katerih pa za Sašo Einsiedler ni pravega prostora, dobrih razvedrilnih oddaj.

Duhovnik v postelji

Sašin obraz ima za pravi konkurenčni boj v slovenskih medijskih razmerah nekaj gubic preveč, njen nasmeh pa še nekaj več grenkobe. Vmes se je v njenem življenju namreč zgodilo – in potem tudi zalomilo – marsikaj: ljubezen, poroka in skupna radijska oddaja Živimo lepo ter podjetje s Tilnom, še trije otroci; Sašina družina jih tako zdaj šteje pet. Potem se je končala tudi ta pravljica. Končala se je grdo. In pri vsem skupaj ima prste vmes tudi bog; tisti, ki nalaga bremena in ki ima v Sašinem življenju zadnjih nekaj let zelo pomembno mesto.

O svoji poglobljeni veri v boga rada in veliko govori. Toliko, da je začelo nekatere celo motiti; toliko, da so se zaradi njenega pogostega omenjanja nasvetov svojega terapevta, patra Christiana Gostečnika, začela namigovanja o njunem razmerju. Pa tudi o razmerju z duhovnikom Brankom Cestnikom.

Tilen, ki je tolažbo zaradi nerazumevajoče žene in povrhu še neodgovorne mame, kot se je nekajkrat na precejšnjo grozo tistih, ki par poznajo, potožil medijem, pa je tolažbo vmes menda iskal v objemu vzgojiteljice iz vrtca. Vsekakor je šlo vse skupaj čez vse mere dobrega okusa in spoštljivosti. A zgražanje nad tem prav nič več ne pomaga. To je spoznala tudi Saša, ki je nekaj časa pridno pisala svoj blog, bila ponosna nanj, nato pa je ugotovila, da je zlobni duh ušel iz stekleničke, obložene z vato. Odzivi na forumih so Sašo prisilili, da je konec lanskega leta preprosto nehala pisati blog in predvsem preprečila komentarje. Ti ji v veliki večini niso bili naklonjeni, pravzaprav so bili tako kot zapisi v nekaterih medijih žaljivi in celo sovražni.

A tudi to je nekako, pa naj nam oprosti, sprožila tudi sama. Mnogi so ji namreč očitali, ker se je javno opredelila zoper zveze oziroma poroke istospolnih partnerjev in pri tem, najbrž nekoliko nespretno, sama poudarjala, da ji bodo gotovo očitali sovražni govor. In so ji ga res. Njena zavezanost tradicionalnim družinskim vrednotam in katoliški Cerkvi, pa čeprav je javno obtožila Cerkev zaradi milosti pri obravnavi pedofilskih afer, je pri mnogih izzvala nasprotovanje. Zgražanje in mnenja, češ vtika se v druge, ko obsoja homoseksualce in celo matere samohranilke, sama pa zdaj tarna zaradi vtikanja v njeno zasebnost.

Saši Einsiedler, sploh pa ne njenim otrokom, zares ne privoščimo prav nič od tega, kar se ji je zgodilo. Zaupamo tudi v njeno notranjo moč, da se znova izvleče. Je pa vsekakor precej tragičen, predvsem pa zgovoren primer tega, kako hitro se lahko anonimna in škandalov željna javnost obrne proti svojim medijskim ljubljencem. Bog bo pa menda že uredil tako, da bo prav.