Blaginja v Sloveniji – kje smo in kam gremo

Mednarodne lestvice konkurenčnosti in družbenoekonomskega napredka Slovenijo upravičeno uvrščajo med razvitejša svetovna gospodarstva. Najbolj razširjeno merilo razvoja, ki se uporablja za mednarodne primerjave, je seveda BDP na prebivalca, ki Slovenijo že dalj časa uvršča med prvih 40 držav, tako nominalno kot upoštevajoč popravek za standard kupne moči. Nekoliko slabše smo uvrščeni, če se primerjamo z državami članicami EU, kjer smo v spodnji polovici seznama in le počasi zmanjšujemo razvojni zaostanek za povprečjem EU. Glede na BDP Slovenija vse od leta 2005 dosega med 80 in 85 % povprečja EU (Umar 2018), pri čemer smo najvišji rezultat dosegli leta 2008, v vseh preostalih letih pa je bil nižji, kar pomeni, da je Slovenija sledila razvoju skupnosti, ni pa dosegala razvojnih prebojev v primerjavi z drugimi državami članicami.

Nekoliko drugačno sliko kaže indeks družbenega napredka (angl. social progress index), ki ga v sodelovanju z družbo Deloitte izračunava neprofitna pobuda Nujnost družbenega napredka (angl. social progress imperative). Indeks temelji izključno na neekonomskih kazalnikih napredka in predstavlja alternativo ekonomskemu vrednotenju razvoja, ki je utelešen prav v makroekonomskih kazalnikih in indeksih konkurenčnosti. Slovenija se denimo glede na BDP PPP (angl. purchasing power parity) na prebivalca med vsemi proučevanimi državami umešča na 32. mesto, globalni indeks konkurenčnosti WEF za leto 2018 nas uvršča na 35. mesto, z vidika indeksa družbenega napredka pa zasedamo veliko višje, 21. mesto. Ti rezultati kažejo na velik poudarek Slovenije in nadpovprečno uspešnost na področju družbene blaginje ob nekoliko skromnejših gospodarskih rezultatih. 

Relativne uspešnosti slovenskega gospodarstva in družbe sicer ne odražajo le mednarodne lestvice in indeksi, ampak tudi številne konkretne zgodbe o posamičnih uspehih. Številna nišna podjetja so postala vodilna v svetovnem merilu, npr. na področju informacijske tehnologije in biotehnologije. Na področju javnega sektorja smo bili priča uspehu več koordiniranih iniciativ državnih organov, npr. delovanje Slovenske turistične organizacije v okviru razvoja slovenskega turizma in medresorskega sodelovanja, ki povezuje turizem, kmetijstvo, avdiovizualno industrijo, kulturo ipd.

Izvoz kot gibalo gospodarskega in družbenega razvoja 
Gospodarski in družbeni razvoj Slovenije je bil vse od osamosvojitve tesno povezan z dogajanjem na bližnjih trgih. Internacionalizacija slovenskih podjetij se je dodatno okrepila s članstvom Slovenije v EU, s čimer so slovenska podjetja dobila prost dostop do trgov, s katerimi so imela že vzpostavljena naravna zavezništva. V letu 2018 je tako Slovenija na notranjem trgu EU ustvarila kar 77 % celotnega izvoza, vse od leta 1991 pa najpomembnejša slovenska zunanjetrgovinska partnerica ostaja Nemčija.



Ker je Slovenija eno od najbolj odprtih svetovnih gospodarstev, je razpršenost zunanjetrgovinskih partnerjev ključna za ohranjanje blaginje v času gospodarskih kriz. Ob začetku finančne in gospodarske krize leta 2009 je denimo poleg Baltskih držav in Finske krčenje realnega BDP najbolj prizadelo prav Slovenijo (–7,8 %). Problem gospodarske odprtosti sicer presega slovenski kontekst in se nanaša na celotno EU, ki se je v času naraščajočih trgovinskih napetosti med ZDA in Kitajsko tako rekoč znašla v navzkrižnem ognju. Preobrazba svetovnih gospodarskih tokov in protekcionistična politika tako že vplivajo na dogajanja na evropskih delniških trgih, pri čemer so slovenska podjetja zaradi svoje vloge v globalnih verigah vrednosti precej odvisna od dogodkov in odločitev zunaj naših meja. Zadnje je velik izziv tudi zaradi položaja, ki ga imajo slovenska podjetja v globalnih verigah vrednosti, saj gre v številnih primerih za proizvodne procese z nižjo dodano vrednostjo.

Vizionarstvo in strateško načrtovanje javnih politik
Vsa navedena tveganja so za Slovenijo še posebej pereča zaradi tradicionalno mlačnega odziva politike na spremembe v zunanjem okolju. Brez posebno poglobljenega vpogleda v dogajanje znotraj posameznih sfer javnih politik hitro postane jasno, da vse od vstopa v EU in Nato (2004) ter prevzema evra (2006) Slovenija ni zastavila resne, ambiciozne, morda celo agresivne razvojne politike. Posamezne pobude za reševanje družbenoekonomskih izzivov so ostajale nepovezane, brez jasno izraženega fokusa in dolgoročnih ciljev, predvsem pa brez širše politične podpore. Tudi ko gre za najbolj očitne reformne prioritete, kot so zdravstvena, pokojninska in davčna reforma, smo bili vselej znova priča političnim kompromisom, katerih osrednji cilj je bil kratkoročen, tj. ohranjanje družbenega miru in statusa quo.

Deloma težave vizionarstva in strateškega razmišljanja onemogoča vpetost Slovenije v sistem financiranja evropske kohezijske politike. Ta je trenutno eden od motorjev strateškega načrtovanja, saj so ustrezne strategije pogoj za sofinanciranje evropskih projektov. Enega od poskusov na področju gospodarskih politik denimo predstavlja Strategija pametne specializacije, t. i. S4, ki si prizadeva za večjo osredotočenost vlaganj v tista področja, kjer ima Slovenija konkurenčne prednosti. Žal pa tudi v primeru Strategije pametne specializacije obstaja občutek, da je dokument z 9 prioritetami, 12 »horizontalami« in 50 »vertikalami« družbeni kompromis, ki nikogar »ne pušča zunaj«, hkrati pa nikomur »ne daje dovolj«.


Kje bo Slovenija leta 2030?
Vprašanje je, ali smo se iz preteklih izkušenj kaj naučili in ali bo obstoječ način oblikovanja javnih politik kos izzivom prihodnosti. Na tem mestu se je treba ozreti k Strategiji razvoja Slovenije 2030, ki opredeljuje naš družbenoekonomski razvoj za prihodnje desetletje. Gre za krovni strateški dokument, ki »v središče postavlja kakovostno življenje za vse«. Če pustimo ob strani vprašanje natančnosti definicije »kakovostnega življenja« kot enega ključnih izzivov prihodnje strategije, lahko prepoznamo pričakovanega osumljenca – pomanjkanje fokusa. Strategija ne postavlja jasnih odgovorov na vprašanja, kje tekmujemo in kako tekmujemo. Izbor prioritet in tem sicer obsega širok nabor dejanskih razvojnih potreb, kot so produktivnost, okoljski izzivi, prostorsko načrtovanje in demografija.

Izziv pa je, da Strategija ne opredeljuje tistih nekaj ključnih specifičnih ciljev in usmeritev, po katerih bomo izstopali od držav v soseščini in širše, tako z vidika konkurenčnosti kot »kakovosti življenja«. Pravzaprav bi strategijo lahko postavili v kateri koli srednje- ali vzhodnoevropski kontekst, kar spet kaže na pomanjkanje ambicij in težnjo po iskanju najmanjšega skupnega imenovalca. Omogočene so najrazličnejše interpretacije glede poti k skupnemu cilju, kar pa v najboljšem primeru omogoča postopne, inkrementalne spremembe, in ne reforme, ki jih Slovenija že krvavo potrebuje.

Posebej problematična je perspektiva razmerja med zasebno in javno pobudo pri uresničevanju ciljev strategije. Čeprav gre za nacionalni strateški dokument, se zdi, da je z njo pretežni del bremena za družbeni napredek na svoja pleča spet prevzela država, pri čemer je pozabila na druge segmente družbe, ki znajo (in morajo) igrati svojo vlogo v družbenem napredku. Zdi se, da država ne želi (ali ne zna) odgovornosti za izvajanje določenih družbenih funkcij prepustiti nekaterim ključnim družbenim podsistemom, kot so malo podjetništvo, socialno podjetništvo in nevladni sektor. 

Ne le strategija, pomemben je tudi način financiranja napredka in blaginje
Konkurenčnost in blaginja sta močno povezani z vizijo države, pri čemer mora ta vizija presegati ozke okvire državniškega razmišljanja in se nasloniti na medsektorsko, javno-zasebno platformo za reševanje konkretnih družbenih izzivov. Pomemben vidik razvoja je zato ustrezen, odziven in transparenten sistem financiranja. Podjetja morajo imeti na voljo raznolike in stabilne vire financiranja, pri čemer bi morala pomagati tudi država, da ustvari primerne razmere. 

Pomanjkanje finančnih znanj in administrativne ovire zavirajo razvoj lastniškega in dolžniškega kapitalskega trga, ki je v Sloveniji veliko manjši in manj razvit v primerjavi s preostalimi primerljivimi državami EU. Upoštevajoč trend zmanjševanja višine nepovratnih spodbud v okviru evropskih strukturnih skladov je tako ključen za razvoj domačih kapitalskih trgov. Tako se lahko zmanjša odvisnost od financiranja prek bank in hkrati razpršijo tveganja. 

Uspešnost vsake strategije je najbolj odvisna od njene izvedbe. Pretirana regulacija in počasno delovanje državnih institucij, upravnih postopkov in tveganj, povezanih s spremembo regulatornega okvirja, trenutno močno zmanjšujeta zanimivost za domače in tuje investitorje.  

Osredotočen razvoj
Na Deloittu menimo, da se mora Slovenija čim prej odmakniti od obstoječe logike neskončnega sledenja in prilagajanja. Zastaviti mora ambiciozne, a uresničljive in jasne strateške cilje, ki naj jih podpira delujoč sistem javnega in zasebnega financiranja, odporen proti gospodarskim ciklom in volatilnosti mednarodnih trgov. Država naj se osredotoči na omejen obseg razvojnih prioritet in usmerja proces gospodarske in družbene specializacije, medtem ko morajo svojo vlogo pri razvoju aktivno odigrati vsi družbeni podsistemi. Podpira naj tiste sektorje gospodarstva, kjer ima Slovenija jasne konkurenčne prednosti, kar mora početi povezano, pregledno in predvsem stabilno. Razvojne politike se ne smejo spreminjati z vsako menjavo vlade niti s prihodom novega evropskega večletnega finančnega okvirja. Le tako bomo lahko začeli »zapirati škarje« razvojnega zaostanka, kar ni potrebno le za dvig slovenskih podjetij na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti, ampak je to tudi osnovni pogoj za ohranjanje visoke ravni družbenega napredka. Slovenija se bo prej ali slej znova znašla na razpotju, ko se bomo prisiljeni odločiti, v katero smer razvoja bomo šli. Pri tem pa bosta pomembni tudi strategija in pot, saj bo ob odsotnosti jasnih in odločnih korakov število poti, ki jih bomo lahko ubrali, takrat bistveno omejeno.