Tiskane izdaje
Spremembe je v klopi osnovnih in srednjih šol treba uvesti hitro in odločno, saj živimo in bomo vedno bolj živeli v digitalni dobi. »Karkoli počnemo v svetu, je v ozadju računalnik, zato ga moraš znati ukrotiti, če hočeš biti konkurenčen,« opisuje Brodnik. Zaostanek denimo že opaža pri danes vseprisotnih podatkovnih blokih, za katere sicer vsi pravijo, da je njihova uporaba dobrodošla, vendar sogovornik ugotavlja, da domači pravniki in ekonomisti večinoma nimajo temeljnega znanja, kako se jih lotiti, zato njihovi izdelki nimajo takšne dodane vrednosti kot tisti tujih konkurentov.
Računalništvo niso tablice
Računalniške in informacijske vsebine so pogosto sicer narobe razumljene kot zgolj uporaba IKT. Marsikdo zmotno misli, da to pomeni uvedbo tabličnih računalnikov v vrtce in šole, v resnici pa je to veliko širše področje, ki ni osredotočeno samo na tehnično znanje. »Gre za koncept učenja razdelitve problema na manjše dele in reševanje vsakega posebej,« razlaga Brodnik.
Samo 16 odstotkov osmošolcev je sposobnih samostojno uporabljati IKT za obdelavo podatkov in reševanje problemov.
Njegovo bistvo je v podajanju drugačnega načina razmišljanja, računalniškega mišljenja, ki je povezano z naravoslovjem.
Uporaba tehnologije, denimo klicanje po pametnem telefonu, je osnovna veščina, podobno je z izdelavo tabele mesečnih stroškov v excelu, nadgradnja tega znanja pa je razumevanje, zakaj takšna preglednica deluje, zakaj in kako pametna hiša zapre okna, ko dežuje, je slikovit sogovornik.
»Urjenje« računalniškega mišljenja je urjenje v strategijah reševanja problemov, poudarja vodja delovne skupine. Vendar učenci med obveznim izobraževanjem teh znanj ne dobijo skoraj nič. Izjema so le tisti, ki se odločijo za katerega od izbirnih predmetov s tega področja.
Višjo raven doseže manj kot odstotek
Zadnja mednarodna raziskava računalniške in informacijske pismenosti iz leta 2013 je pokazala, da je samo 16 odstotkov osmošolcev doseglo tretjo raven, ki potrjuje zmožnost samostojne rabe IKT za obdelavo podatkov in reševanje problemov, medtem ko je višjo raven, ki izkazuje zmožnost vrednotenja uporabnosti in zanesljivosti informacij, dosegla le tretjina odstotka.
Zato delovna skupina pristojnemu ministrstvu predlaga, da bi v kurikulum vnesli tri ključne komponente računalništva in informatike, poleg že omenjenega opismenjevanja in uporabe tehnologij tudi temeljna znanja. Med osrednjimi predlogi so, da bi računalniško opismenjevanje začeli že v vrtcu, temeljne vsebine računalništva in informatike pa uvrstili v učne načrte osnovnega in srednjega šolstva.
Za zdaj jih v osnovni šoli ni, v splošni gimnaziji dijaki prisluhnejo 70 uram obvezne informatike, v strokovnih 105. Andrej Brodnik priporoča po vzoru tujih držav vsaj eno uro na teden iz omenjenih vsebin vseh trinajst let primarnega in sekundarnega izobraževanja.
Boj z gospodarstvom za kadre
Zavzemajo se še za celovito preverjanje opismenjevanja in uporabe tehnologij pri vseh predmetih ter nadaljnje strokovno usposabljanje vzgojiteljev in učiteljev na tem področju. Kot nadgradnjo bi vključili spremljanje kakovosti poučevanja teh vsebin.
Problematika bo morala počakati na prihodnjo vlado, za katero Brodnik upa, da bo imela politično voljo, da prepozna njen pomen, in bo njeno ureditev zapisala v koalicijsko pogodbo. Hrvaška denimo obvezno izobraževanje petošolcev iz informatike uvaja v prihajajočem letu, Srbija je za to že poskrbela.
Edina prednost tega, da z urejanjem področja zamujamo, je, da se lahko učimo iz napak drugih držav, ki so vsebine računalništva in informatike naredile za obvezne. Velika Britanija je, kot navaja, imela težave z izobrazbo učiteljev, v kar pa je nemudoma vložila 100 milijonov funtov.
Tudi pri nas je in bo zadrega, da so kadri, ki so te predmete sposobni poučevati, na trgu delovne sile zelo zaželeni in jih bo težko zvabiti za kateder. Od vseh, ki so v prejšnjem šolskem letu v osnovnih šolah poučevali računalništvo, jih je le tretjina oziroma 135 učiteljev končalo študij ustrezne smeri.
