Z rakom se je treba spopasti tudi v službi

Rožnati oktober: Vrnitev na delovno mesto naj bo čim bolj normalna. Delodajalci ne poznajo svojih pravic do olajšav.

Objavljeno
19. oktober 2018 08.00
Posodobljeno
19. oktober 2018 08.00
»Potem ko bolnica izve diagnozo, zelo pogosto 'izgine' iz službe. Začne se bolniška odsotnost, v kolektivu se ne ve, zakaj je ni. Takrat je najbolje, da pustimo zadevo nekaj časa pri miru,« svetujejo pri Združenju Europa Donna Slovenija. FOTO:  Shutterstock
Najpogostejši rak med ženskami v Sloveniji je rak dojk. Pri nas za to boleznijo zboli približno 1300 žensk na leto, 400 na leto jih umre. Pri četrtini bolnic kljub zdravljenju bolezen napreduje. Prav zato je zelo pomembno, da se bolezen odkrije zgodaj.
»Potem ko bolnica izve diagnozo, zelo pogosto 'izgine' iz službe. Začne se bolniška odsotnost, v kolektivu se ne ve, zakaj je ni. Takrat je najbolje, da pustimo zadevo nekaj časa pri miru,« človeški pristop delodajalcem svetuje predsednica združenja Europa Donna Slovenija Tanja Španić, ki je tudi sama izkusila bolezen. Imela je 26 let, ko je izvedela, da ima raka dojk, v službi je bila odsotna dve leti in pol.
 

Za začetek polovični delovni čas


Ker je bolezen osebni podatek, oboleli delodajalcu ni dolžan razkriti, s čim se spopada. Povedati vodstvu in sodelavcem, v kakšnem težkem položaju si se znašel, ali ne? »Veliko je odvisno od tega, kje delaš in kakšne odnose imaš v službi. Sama sem za diagnozo izvedela prav med delovnim časom, in še preden sem povedala doma, so zanjo vedeli vsi sodelavci. Je pa to odločitev vsakega posameznika,« meni Španićeva. Pomembno je, da se delodajalec, ko izve diagnozo, odzove čim bolj normalno. Nihče si namreč ne želi biti čez noč označen kot drugačen, izoliran iz kolektiva.

Pa vrnitev? »Po enoletni bolniški odsotnosti bi moral vsak pred invalidsko komisijo, da se ugotovi, ali je zdravljenje končano, so morda potrebni drugi postopki in podobno, a žal ni tako. Mene dve leti nihče ni poslal nikamor. V dveh letih in pol bolniške odsotnosti sem sama izsilila, da sem nekaj mesecev delala po štiri ure na dan,« na nepravilnosti opozori sogovornica.

Ker je po dolgi odsotnosti z delovnega mesta vsak nekoliko izgubljen, ko se vrne v službo, je najboljši postopen prehod s štiriurnega delovnika na šesturnega in nazadnje na polni delovni čas, če zaposleni to zmore. »Pomembno je, da človeka ne zasujejo z delom, ampak ga postopoma sprejmejo, se zavedajo njegovih omejitev. Tudi če je fizično videti dobro, sta telo in glava po dolgem zdravljenju in odsotnosti z delovnega mesta izčrpana. Zato mora sam opozoriti na svoje omejitve, saj ljudje hitro pozabijo, kaj se mu je zgodilo, in ga tudi nehote preobremenijo. Prav tako se mora delodajalec zavedati, kaj pomeni skrajšan delovni čas, ne pa da nekoga, ki je zaposlen za štiri ure, obremeni za osem,« poudarja.

image
Predsednica združenja Europa Donna Slovenija Tanja Španić opaža, da številni delodajalci ne poznajo pravic in olajšav, ko gre za zaposlene z rakom dojk. FOTO: Aleš Černivec/Europa Donna Slovenija


Možna je tudi delna upokojitev. »Zadnja leta ugotavljamo, da delodajalci ne poznajo pravic in olajšav, ki jih prinaša ocena telesne okvare oziroma stopnja invalidnosti zaposlene. Ženske se pogosto obrnejo na nas in nato one predstavijo delodajalcu prednosti, kot so kvote za zaposlovanje invalidov in različne subvencije,« razlaga Španićeva.
 

Deset žensk na leto pri odvetniku


Pri Europi Donni ob vračanju v službo zaposlene, ki je prebolela raka, delodajalcem odsvetujejo ovijanje v vato in pomilovanje. Prav tako je napačna pot preveč odvzemanja delovnih nalog, saj se zaposlena tako počuti neuporabno. »Vsak si želi normalno obravnavo. Poleg tega vsak zase najbolje ve, koliko zmore, in to mora delodajalcu tudi jasno pokazati,« nakaže na zdravo mero razuma, človeško toplino in pomen komuniciranja med zaposleno in kolektivom. Vse to olajša vrnitev na delovno mesto.

Zgodi pa se tudi, da delodajalec ne spoštuje omejitev ali spremenjenih okoliščin, ni pripravljen prilagoditi delovnih obveznosti ali znotraj sistema poiskati primernega delovnega mesta za zaposleno, ki se vrača po dolgotrajnem zdravljenju. Nekateri ponudijo celo pogodbo za nižje delovno mesto. »Takšne negativne izkušnje prizadenejo in bolnice se tudi same umaknejo, obupajo, dajo odpoved,« navede najhujše posledice. V takšnih in podobnih primerih, ko gre za pravice iz delovnopravne zakonodaje, imajo članice združenja Europa Donna Slovenija na voljo odvetniško družbo, ki jim svetuje. Približno deset žensk na leto se obrne nanjo.
 

Priročnik za delodajalce


Prav zato, ker skozi izkušnje opažajo, da delodajalci ne vedo, kako se vesti do nekoga, ki se po zahtevnem in dolgotrajnem zdravljenju vrača na delovno mesto, in ne poznajo zakonodaje ter svojih morebitnih ugodnosti v teh primerih, razmišljajo o pripravi priročnika zanje. Pa tudi o vodiču, v katerem bi povezali vse institucije, ki sodelujejo pri poklicni rehabilitaciji po dolgotrajnem zdravljenju.

»Pogrešamo celosten sistem, ki vključuje tudi poklicno rehabilitacijo. Tovrstna rehabilitacija obstaja na univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu – URI Soča, nekaj je izvajajo pri zavodu za zaposlovanje, v društvih se trudimo za izboljšave. Vse bi radi združili v priročniku oziroma priporočilih za delodajalce. Ni namreč nujno, da se bolnica vrne na isto delovno mesto kot pred boleznijo, pomembno je, da pozna še druge možnosti, denimo možnost prekvalifikacije. Da ve, da se z boleznijo ne konča vse,« opozarja Tanja Španić.
 

Ozaveščanje zaposlenih


Nekateri delodajalci se trudijo z ozaveščanjem zaposlenih o hudih boleznih in pomenu preventive. Na ministrstvu za obrambo so jih denimo med drugim informirali o raku na koži, prostati in prebavilih, kostno-mišičnih boleznih in aidsu. Ozaveščanje o raku na dojkah so začeli pred dvema letoma, saj je »v delovnem kolektivu zaposlen določen delež žensk in nekatere med njimi so zgodbo z rakom že izkusile na svoji koži«, so pojasnili. V sodelovanju z Europo Donno so izvedli izobraževanja oziroma delavnice, na katerih so vse udeleženke imele možnost na silikonskem modelu dojke potipati in prepoznati bulice.

image
Vedno več podjetij se odloča za delavnice na temo rak dojk. Zaposleni lahko tako preizkusijo silikonski model dojk in zatipajo spremembe. FOTO: Aleš Černivec/Europa Donna Slovenija


»Zavedamo se, da so le zdravi in zadovoljni delavci ključ do uspeha in da je najmanj, kar lahko kot delodajalec naredimo, to, da jih ozaveščamo in s tem delujemo preventivno,« pravijo. Oktobra v svojih prostorih pripravijo tudi tako imenovane rožnate kotičke in z informativnim gradivom o raku dojke zaposlene opozarjajo na bolezen oziroma pomen samopregledovanja.
 

S potujočo posvetovalnico do sodelavcev


Pri družbi Petrol so se letos v sodelovanju z inštitutom za javno zdravje osredotočili na ozaveščanje o boleznih črevesja, pred poletjem so opozarjali na kožne bolezni, zaposleni so se lahko posvetovali s povabljenimi dermatologi. Lani pa so se z združenjem Europa Donna lotili projekta Povezani v osveščanju: s potujočo posvetovalnico so se podali po vsej državi, tja, kjer imajo zaposlene, in ozaveščali o raku dojk. Z zdravnikom in predstavnico združenja so omogočili posvet 175 zaposlenim.
Delodajalci se vse več odločajo za ozaveščanje med zaposlenimi, a še vedno premalo, pravi Tanja Španić.

»Če se ozrem v zadnje desetletje, ugotavljam, da so nas večinoma vabili iz javnih služb, društev in lokalnih skupnosti, zadnja tri leta pa to počnejo tudi velika podjetja, kar je spodbudno.« Na predavanjih in delavnicah predstavijo preventivo, na silikonskih modelih samopregledovanje dojk, informirajo o vseh treh presejalnih programih, to so Dora, Zora in Svit. »Najbolje je, da so skupine manjše, saj tako lahko vsaka udeleženka pretipa silikonski model. Trudimo se, da sta navzoča po en zdravstveni delavec in predstavnica našega združenja. Da udeleženci lahko sprašujejo,« še pojasni.

 

POGLED ZDRAVNIKA


V svetu je nedvoumno dokazanih 120 kancerogenih snovi, med najpomembnejšimi tudi v Sloveniji so azbest, benzen, formaldehid, hlapi, ki nastajajo pri varjenju, izpuhi iz dizelskih motorjev, kremenov prah, krom VI, policiklični aromatski ogljikovodiki, lesni prah, vinilklorid, našteva Metoda Dodič Fikfak, predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa na UKC Ljubljana.

»Vsa rakava obolenja, ki bi bila dokazana kot posledica izpostavljenosti rakotvornim snovem na delovnem mestu, bi morala biti priznana kot poklicna bolezen. V praksi se priznavata le mezoteliom in pljučni rak kot posledica izpostavljenosti azbestu,« opozarja sogovornica, ki je s sodelavci v študiji dokazala povezavo med pljučnim rakom in izpostavljenostjo azbestu.

Ugotavlja, da je znanje o rakotvornih dejavnikih in snoveh pri nas zelo slabo, večinoma jih sploh ne prepoznamo. Ravno prepoznava pa je prvi korak do tega, da podjetje v proizvodnji nevarno snov zamenja z nenevarno, če je to mogoče, oziroma izpostavljenost kar najbolj zmanjša in poskrbi za ustrezno zaščito zaposlenih.

»Tudi nočno delo sodi med potencialne kancerogene. V nekaterih skandinavskih državah raka dojke priznavajo kot poklicno bolezen, če ga v družini obolelega sicer ni in če je več desetletij vsaj enkrat na tri tedne delal ponoči,« pojasnjuje Metoda Dodič Fikfak. Stres vpliva na pojav raka? O tem ni zanesljivih podatkov, pravi, tako da negativni stres trenutno ne sodi v nobeno od skupin kancerogenov. Ga pa veliko raziskujejo.