Tiskane izdaje
Lajos Kossuth, politik in voditelj madžarskih prizadevanj za osamosvojitev izpod avstrijske nadvlade, je pripadal nižjemu plemstvu. S politiko se je začel ukvarjati v tridesetih letih 19. stoletja, ko je na zasedanju madžarskega parlamenta v Bratislavi zastopal levo krilo liberalnega plemstva z zahtevami po demokratični družbeni reformi. Zaradi takšnih idej so ga oblasti po koncu parlamentarnega zasedanja 1837 za tri leta zaprle.
Takrat je že bil narodni junak. S članki v glasilu madžarskega narodnega gibanja Pesti Hirlap je pridobil številne privržence, a tudi nasprotnike. Po vstaji v Budimpešti marca 1848 je vodil delegacijo madžarskega parlamenta, ki je zahtevala samostojnost Madžarske. V madžarski plemiški vladi, ki jo je na cesarjev ukaz sestavil grof Batthyany, je postal minister za finance, po padcu vlade pa je prevzel vso oblast na Madžarskem.
Kossuth je madžarsko nacionalno gibanje identificiral s plemstvom. Vedel je, da bo v večnacionalni Ogrski madžarski narod lahko obdržal prevlado samo, če bo ohranil vladajoči položaj plemstva. Zato je temu zagotovil vodstvo madžarskega gibanja in omogočil oblikovanje plemiške vlade. Z demokratičnimi nosilci marčne revolucije in nacionalnimi gibanji preostalih narodov v okviru Ogrske se ni dobro razumel. Proti drugim narodom je vzpostavil načelo fevdalnega historičnega prava, po katerem so bili v ogrskem delu habsburške monarhije samo Madžari narod s historično fevdalno državo, medtem ko so bili vsi drugi narodnosti, ki v fevdalni Ogrski niso mogle imeti nikakršnih narodnih pravic.
Kossuth se je zavedal, da bo vladavino madžarskega plemstva lahko zagotovil le v povezavi s habsburško dinastijo, zato ji je ostal zvest do jeseni 1848. Premislil si je šele takrat, ko so Habsburžani poslali na Madžarsko vojsko pod vodstvom bana Jelačića. Avstriji je napovedal vojno in aprila 1849 odstavil Habsburžane. S tem je od sebe odvrnil večino plemičev v parlamentu in vojski in pospešil poraz revolucije. Po propadu madžarske revolucije avgusta 1849 je zapustil državo in živel v emigraciji. Svoje zmote je spoznal šele v izgnanstvu, ko je priznal koncept konfederacije podonavskih narodov, ki bi temeljila na narodni svobodi in enakopravnosti. To stališče je zagovarjal do smrti 20. marca 1894.
Dogodki na današnji dan:
43 pr. n. š. Rodil se je rimski pesnik Ovid – Publius Ovidius Naso, eden najbolj nadarjenih rimskih pesnikov Avgustovega kroga (umrl 18).
1393 Umrl je zavetnik Čehov sveti Jan Nepomuk; bil je umorjen med silovitimi spori med Cerkvijo in državo, ki so pretresali Češko konec 14. stoletja (rojen ~ 1345).
1815 Napoleon je po pobegu z otoka Elbe prispel v Pariz in znova zavladal za sto dni.
1828 Rodil se je norveški pisatelj Henrik Ibsen, eden največjih dramatikov v svetovni literaturi (umrl 1906).
1921 Umrl je francoski inženir François Hennebique, ki je izumil tehniko gradnje s prednapetim betonom (rojen 1842).
1968 Umrl je danski filmski režiser Carl Theodor Dreyer, ki je v svojih najbolj znanih filmih v danskem »statičnem« slogu raziskoval doživljanje vere (rojen 1889).
