Tiskane izdaje
Richmond - V ameriški zvezni državi Virginiji so v petek proslavili 200. obletnico rojstva generala nekdanje konfederacije Roberta Leeja, ki je za ameriške belce z juga eden od narodnih herojev, temnopolti Američani pa menijo, da je bil le eden od številnih izkoriščevalcev sužnjev, ki so pred 150 leti na srečo izgubili državljansko vojno. Proslavljanje Leejevega rojstnega dne je finančno deloma pokrila država Virginija, kar je sprožilo proteste Nacionalne zveze za napredek temnopoltih (NAACP).
Beli Američani, ki se z otožnostjo spominjajo starih časov, posebej častijo prvi januar v letu, saj so se takrat rodili kar štirje generali konfederacije, poleg Leeja še James Longstreet (8. januarja 1821), Thomas Jonathan "Stonewall" Jackson (21. januar 1824) in George Pickett (28. januar 1825). Med vsemi sta najbolj slavna Lee in Jackson, ki sta se odlikovala z vodenjem južnjaške vojske proti zvezni v vojni, ki ji na jugu ZDA ne rečejo državljanska vojna, ampak vojna severne agresije. Jackson je bil sicer sposobnejši general, vendar je umrl sredi vojne.
General Robert Lee se je rodil 19. januarja 1807 v ugledni ameriški družini na 770 hektarjev veliki plantaži ob reki Potomac v okrožju Westmoreland v Virginiji. Njegov oče Henry Lee je bil junak vojne za osamosvojitev. Šolal se je na vojaški akademiji West Point in vojaško kariero začel v inženirskih enotah. S činom kapetana se je udeležil ameriško-mehiške vojne (1846-1848) in se odlikoval ter hitro napredoval do čina podpolkovnika. Po koncu vojne so ga poslali v boj proti Apačem v Teksasu, leta 1859 pa je zadušil secesijski upor pod vodstvom Jima Browna.
Tik pred začetkom vojne med severom in jugom mu je predsednik ZDA Abraham Lincoln ponudil poveljniški položaj, vendar pa mu je Lee odvrnil, da se ne more boriti proti svojim sorodnikom, prijateljem in domači Virginiji. Odšel je v Richmond in tam kot general prevzel poveljevanje armadi severne Virginije ter uvodoma dosegel nekaj odmevnih zmag. Leta 1863 ga je v bitki pri Gettysburgu v Pennsylvaniji premagal severni general George Mead, ki pa ni znal do konca izkoristiti zmage in Lee se je umaknil ter leta 1864 prevzel položaj vrhovnega poveljnika južnjaške vojske.
Aprila leta 1865 se je pri Appomattox Courthouse predal kasnejšemu predsedniku Ulyssesu Grantu, kar je pomenilo konec državljanske vojne. Lee je po vojni postal predsednik univerze Washington, ki so ji kasneje dodali še njegov priimek. Po vojni si je močno prizadeval za obnovo juga in čim hitrejšo vrnitev poraženih držav v politično in družbeno življenje ZDA. Nasprotoval je gverilski vojni, ki so jo nekaj časa vodili določeni posamezniki poražene strani. Kljub temu je ostal brez državljanskih pravic, ki mu jih je posmrtno vrnil šele predsednik Gerald Ford leta 1975. Lee je umrl leta 1870, z ženo Marry Anna Randolph Curtis pa sta imela sedem otrok.
Veliko je bilo napisanega glede Leejevega odnosa do sužnjelastništva. Južnjaški zgodovinarji poudarjajo, da je bil proti suženjstvu, kar je tudi pisal v svojih pismih, ko je sistem omenil za moralno oporečnega. Proti koncu vojne je dal pobudo za novačenje sužnjev v vrste južnjaške armade, ki bi za nagrado postali svobodni ljudje in ena enota črncev se je celo borila na strani juga v času umika iz Richmonda leta 1865.
Dejstvo pa je, da je bil Lee vsaj nekaj let lastnik sužnjev in obstajajo pričanja trojice, ki so hoteli pobegniti z njegove plantaže, da jih je dal prebičati, ko so jih ujeli. Za bele Američane z juga Lee velja za utelešenje "gentlemana" in briljantnega vojaškega poveljnika, ki glede suženjstva ni bil nič slabši od svojih nasprotnikov.
General Grant je namreč imel sužnje do konca vojne, čeprav je vodil vojsko, ki se je borila za odpravo sužnjelastništva. Po vojni je Lee odločno nasprotoval dodelitvi volilne pravic nekdanjim sužnjem, saj je bil prepričan, da niso sposobni razmišljati dovolj trezno in preudarno. Lee je bil glede odnosa do črncev pač proizvod svojega časa in okolja, ko je na jugu veljalo, da je suženjstvo božja volja in pravica belega veleposestnika.
