8. marca 1466 je umrl italijanski vojaški poveljnik, condottiere Francesco Sforza, ki je imel ključno vlogo v italijanski politiki 15. stoletja in kot milanski vojvoda utemeljil dinastijo, ki je vladala mestu skoraj sto let.
Bil je nezakonski sin poveljnika najemniških vojakov Muzia Attendola Sforze in odraščal ob njem na dvoru v Ferrari. Spremljal ga je tudi v Neapelj, kjer je Muzio dobil službo pri kralju Ladislavu. Francesco je služil v Muzievi enoti do leta 1424, ko je njegov oče utonil med bitko s starim nasprotnikom, condottierom Bracciom da Montonejem. Prevzel je poveljevanje očetovi enoti in v bližini L'Aquile premagal Braccia. Pozneje ga je vzel v službo milanski vojvoda Filippo Maria Visconti in Francesco se je naslednjih dvajset let izmenično bojeval zanj in proti njemu. Leta 1441 se je poročil z njegovo hčerjo Bianco Marijo.
Leta 1434 se je povezal s firenškim vojvodo Cosimom de'Medicijem in ta ga je imenoval za condottiera Firenc. Ko se je 1438. na strani firenško-beneške lige bojeval proti Milanu, je zmagal v bitki na Gardskem jezeru in osvojil Verono. Dve leti pozneje je milansko vojsko še huje porazil v bitki pri Anghariju blizu Firenc. Leta 1443 se je spet bojeval s svojim tastom.
Milanski vojvoda je 1447. smrtno zbolel. Ker je beneška vojska ogrožala Milano, je na pomoč poklical zeta. Med potjo je Francesco izvedel, da je vojvoda umrl in da za naslednika ni imenoval njega, temveč neapeljskega kralja Alfonsa Aragonskega. Milančani so izrabili priložnost, se uprli, oklicali republiko in za glavnega poveljnika vojske imenovali Sforzo. Kmalu je izbruhnila vojna med njim, milansko republiko in Benetkami. Leta 1449 je Milano za njegovim hrbtom sklenil premirje z Benetkami. Sforza je onemogočil oskrbo mesta, ga izstradal in prisilil, da se mu je vdalo. Konec februarja 1450 je zmagoslavno vkorakal vanj.
V naslednjem letu so se proti njemu združili Benetke, Neapelj, Savoja in Montferrat, Sforza pa se je povezal s Firencami. Obe strani sta 1454. končno sklenili mir v Lodiju, po katerem je Francesco utrdil svojo oblast v Milanu. Njegova vladavina je bila sicer despotska, a tudi razsvetljena. Čeprav je bil predvsem vojak, so on in njegovi potomci postali znani kot podporniki številnih umetnikov in Milano obogatili predvsem arhitekturno.
1714 Rodil se je nemški skladatelj Carl Phillip Emanuel Bach, drugi sin Johanna Sebastiana Bacha in pomemben predstavnik zgodnje klasike (umrl 1788).
1868 Umrl je islandski pisatelj Jón Thortharson Thoroddsen, ki velja za očeta islandskega romana (rojen 1818/19).
1895 Rodila se je urugvajska pesnica Juana de Ibarbourou, ena najbolj znanih latinskoameriških pesnic (umrla 1979).
1910 Udeleženke druge ženske konference v Københavnu so sklenile, da bo 8. marec postal praznik žensk.
1916 S pobočij Mojstrovke se je utrgal plaz in pod seboj pokopal več sto ruskih ujetnikov in njihovih stražarjev, ki so gradili cesto čez Vršič. Na ta dogodek spominja lesena kapelica, ki so jo preživeli ujetniki postavili ob cesti.