Tiskane izdaje
Ura - pošast je milijon funtov vredni izum Johna Taylorja, diplomanta Corpus Christi v petdesetih letih, v spomin na največjega urarja na svetu Johna Harrissona, ki je v 18. stoletju rešil problem zemljepisne dolžine. »Kakor je rekel Einstein: ura poleg ljubkega dekleta je kot minuta, minuta na razgreti peči pa kot ura. Želel sem, da bi bila ta ura pošast, ker je čas sam pošast: grozljiv in lep.« Nova ura Corpus Christi, ki je pripeljala do razvoja šestih novih patentov, uteleša tipično lastnost te univerze: ustvarjalno mešanje tradicije in inovacij.
To kombinacijo poudarja že kraj, kjer stoji: tik ob cerkvi St. Bene'ta z anglosaškim stolpom iz leta 1025, edino ohranjeno stavbo iz časa, ko so se tam pred 800 leti zbirali prvi študentje. Nekaj korakov stran je stal Cavendish-Labor (v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ga preselili), kjer sta Joseph J. Thomson, odkritelj elektrona, in Novozelandec Ernest Rutherford, odkritelj atomskega jedra, začela jedrsko dobo. Tu sta tudi James Watson in Francis Crick pod nadzorom Maxa Perutza leta 1953 izdelala model dvojne vijačnice in dešifrirala molekularno strukturo človeške dedne zasnove. V sklopu stavb je tudi Eagle Pub, kamor so znanstveniki hodili na kosilo in kjer sta Watson in Crick 28. februarja 1953 oznanila svoje odkritje.
Takšna odkritja so Cambridge, kjer sta študirala med drugim Newton in Darwin, v zavesti ljudi utrdila kot naravoslovno usmerjeno univerzo, medtem ko je Oxford veljal za trdnjavo humanističnih znanosti. Samo Cavendish-Labor se lahko pohvali z 29 nobelovci. To podobo še utrjujeta Science Park, ki cveti od leta 1970 na zahodu od Cambridgea s Cavendish-Laborom kot svojim osrednjim delom, in Silicon Fen, kraljestvo softverske in elektrotehnične znanosti po vzoru kalifornijske znanstvene meke v Silicijevi dolini.
Oxford in Cambridge, večna tekmeca
V nasprotju z zakoreninjenim klišejem je Cambridge v tekmi za največ literarnih velikanov pred Oxfordom. Tu so študirali nešteti pisatelji in pesniki, od Miltona in Byrona, Wordswortha, Coleridgea do Thackeraya in Bloomsburijskega krožka, ki je vzklil prav v Cambridgeu, in Salmana Rushdieja ali Zadie Smith. Zgodovino romana pa je pisal Oxford, ugotavlja Evelyn Waugh, ki je v delu Vnovič v Bridesheadu: posvečeni in posvetni spomini stotnika Charlesa Ryderja ustvaril elegično podobo Oxforda. Četudi je Oxford industrijsko mesto, tega ne opazimo. Cambridge pa se pri vsej svoji visokotehnološki industriji nikoli ni znebil pečata podeželskega trga. Oxford uživa sloves svetovljanskega, duhovitega in lahkoživega mesta, Cambridge velja za asketskega.
Pri katolikih in protestantih se je pretirano karikirano prikazovanje značilnih predstavnikov Oxforda ali Cambridgea razvilo v zabavno ugankarsko igro, v kateri se je veliko pogosteje uganilo kot zgrešilo. Z Oxfordom povezujejo povzdignjen slog, iz čiste zabave na meji zlobnega trača, ki leno kot Temza leze med prestolnico Londonom in univerzitetnim središčem. Cambridge pa je, nasprotno, iz svoje osamljene lege v vlažnem podnebju na bregu reke Cam naredil vrlino. Obiski študentov v gnezdu greha Londonu so veljali za sprijenost in so bili izrecno prepovedani.
Idealni kraj za pisanje, branje in delo
»Prešolanje z Oxforda na Cambridge je tako, kakor bi galerijo s slikami Veroneseja in Rubensa zamenjal s skrajno preprostim Pierom della Francesco,« je pripomnil zgodovinar Noel Annan, dolgoletni rektor Kraljevega kolidža v Cambridgeu. A najsi se zgodovinarji še tako zabavajo z ugotavljanjem razlik med univerzama, imata obe kljub številnim čudaškim posebnostim več skupnega, kot sta pripravljeni priznati. »Kadar rečem Oxford, mislim Cambridge,« je govoril Henry James. Cambridge tega sicer ne sliši rad, vendar je bil ustanovljen kot podružnica Oxforda. Stilizirani spor med njima je folklora še iz Chaucerjevih Canterburyjskih zgodb v 14. stoletju, posmehnil se ji je tudi Alfred Hitchcock v filmu Gospa, ki izginja.
Prve zametke te univerze je postavila skupinica pobeglih učenjakov, ki je leta 1209 po uporu v Oxfordu poiskala zavetje ob reki Cam, iščoč mir, neodvisnost in uradno priznanje v nemirnih časih. Nova univerza si je kmalu pridobili mednarodno priznanje. »Cambridge, moker, mrzel, abstrakten, formalen, kakršen je, je idealen kraj za pisanje, branje in delo,« je stoletja pozneje (1956) poročala Sylvia Plath svoji materi v ZDA. Ko je ameriška pesnica dobila štipendijo na Newnham College, so bile ženske v veliki manjšini. Od takrat so ujele moške. Julija 1998, petdeset let po tistem, ko so študentke končno priznali za enakovredne člane univerze, je več kot 9000 žensk v starosti od 68 do 96 let prišlo na povabilo v Cambridge, tam pa so se jim uradno opravičili z prejšnje zanemarjanje.
Zvonovi za začetek praznovanja
Nekoč so bila cambriškim diplomantom odprta vsa vrata. Šele zadnja desetletja so razmere na trgu dela težje, strožje in zahtevajo večjo marljivost. V skladu s tem dosega veliko več študentov akademsko stopnjo z najvišjimi ocenami. Zdaj varčujejo tudi univerze. Peter Agar, vodja kampanje za zbiranje darov ob osemstoletnici, s katero naj bi do leta 2012 zbrali milijardo funtov (1,07 milijarde evrov), je kljub gospodarsko nemirnim časom optimističen, tudi zato, ker ima že zdaj v blagajni 800 milijonov funtov.
Po drugi svetovni vojni se je univerza izjemno razrasla, tudi arhitekturno. Tu so pustili sledove (večinoma ob glasnih protestih) številni zelo ugledni arhitekti. Leta 1939 so začeli graditi novo knjižnico Gilesa Gilberta Scotta z visokim stolpom. Od 1994 so ustanovili enajst novih kolidžev. Zdaj jih je 31. Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je bilo vpisanih manj kot 9000 študentov, zdaj jih je 18.000. Od tujcev je največ Kitajcev, Indijcev in Nemcev. Začetek praznovanj ob osemstoletnici univerze je 17. januarja zvečer oznanilo zvonjenje cerkva, ne le v Britaniji, temveč tudi v Indiji, na newyorškem Wall Streetu, v Avstraliji, na Japonskem, v Siriji in celo Kostariki. Med tem pa kobilica Corpus Christi še naprej neusmiljeno golta sekunde.
Iz torkove izdaje Dela.
