Tiskane izdaje
Ste kdaj pomislili, da utegnejo biti zloglasni E oziroma aditivi v hrani tudi koristni za zdravje: resnici na ljubo je treba priznati, da je v večini živil, ki jih kupimo v trgovinah, vrsta dodatkov, konzervansov, barvil, sladil, emulgatorjev, stabilizatorjev, ojačevalcev okusa, ki jih lahko preberemo v drobnem tisku sestavin izdelka na embalaži; kaj natančno se skriva za oznako številke oziroma imena kemične spojine, pa je poglavje zase, saj si povprečen potrošnik le redko lahko zapomni in dešifrira vseh 1000 in več oznak ali prepozna aditiv po imenu kemikalije.
E je mednarodna oznaka za snovi naravnega ali sintetičnega izvora, katerih glavni namen je, da živilo ohranijo v nespremenjeni obliki na dolgi poti od proizvodnje do potrošnika oziroma da mu povrnejo lastnosti, ki se izgubijo med proizvodnjo - vonj, barva, okus, tekstura itd. Z njimi lahko tudi živilo obogatijo s hranilnimi snovmi ali zmanjšajo njegovo energetsko vrednost.
Seznam vseh dodatkov pripravlja in ocenjuje Evropska agencija za varnost hrane - European Food Safety Authority (EFSA), ki ocenjuje tveganja zaradi izpostavljenosti ljudi različnim dejavnikom prek uživanja hrane. Kmalu se nam obeta nova valorizacija prehrambenih aditivov, s tem pa tudi nova zakonodaja na tem področju. Znova bodo ovrednoteni škodljivi učinki posameznega dodatka glede na količino ali mejno vrednost, ki je še sprejemljiva, in glede na vrsto živila, v katerem se dodatek pojavlja. Za tista, ki se uživajo dnevno oziroma zelo pogosto, so mejne (dovoljene) vrednosti nižje, kot za tista, ki jih zaužijemo le občasno ali v manjših količinah.
Nerazumljive številke
Skratka, zaporedne številke so znaki za določen dodatek, ki so razvrščeni v funkcijske skupine: E100-E199 (barvila); E200-E299 (konzervansi) E300-E399 (antioksidanti), E400-E499 (stabilizatorji, emulgatorji), vse do razreda E1000-E1999 (nadaljnji aditivi).
Za vsako nerazumljivo številko stoji torej povprečnemu smrtniku navadno še manj razumljivo kemijsko ime aditiva, ki se v skladu z zakonom lahko na embalaži pojavi tudi v taki obliki. Zviti proizvajalci živil so hitro dojeli, da množica E (ne glede kakšnih) na etiketi živila lahko danes odvrne že kar lepo število ozaveščenih potrošnikov, ki sem jim vsaj malo sanja o domnevni škodljivosti teh. Zato se po novem elegantno izognejo nadležnim E-številkam in stvar zapišejo kar s celim kemijskim imenom, kar mimogrede v večini ne prepozna niti črkovalnik urejevalnika besedila, in imajo spet mir za leto ali dve! Vse skupaj vendarle ni tako črno, saj imajo nekateri dodatki tudi tretjo različico imena. To je tista, ob kateri vzkliknemo: »Aja, to je to?! Ja, potem pa tako povejte!« Tako odkrijemo, da se za zloveščo številko E101 ali imenom riboflavin skriva čisto nedolžen vitamin B2, E300 oziroma askorbinska kislina je vsem znan in dobrodošel vitamin C, E260 (ocetna kislina) je pravzaprav jedilni kis, pod E162 - betanin pa se skriva čisto naravno rdeče barvilo naravnost iz rdeče pese, ki celo zmanjšuje tveganje za nastanek raka.
Kaj pa domače?
Nikar si ne mislite, da doma skuhate in spečete vse brez dodatkov. V pecivo za torto ali piškote verjetno dodate pecilni prašek - pa ga imate, E500 kot sodobikarbono! Po vsej verjetnosti tudi jajca, s katerimi pecivo spečete, vsebujejo že v kali nekaj dodanega barvila, ki v rumenjak pride prek hrane za kokoši. Vanjo namreč zato, da jajca dobijo lep zlatorumen videz, rejci dodajajo E161g (kantaksantin), ki sicer v majhnih količinah ni škodljiv za zdravje, vendar so v evropski zakonodaji vseeno že večkrat zmanjšali dovoljeno dozo tega barvila, kar nam pove, da mogoče le ni tako neškodljiv. Pogosto se tudi pri drugih dodatkih zgodi, da šele po letih uporabe pride na dan, da je določen aditiv škodljiv, tudi zato, ker pri vsej množici teh težko zagotovo vemo, da dva med seboj ne kontaminirata oziroma delujeta toksično le v določeni kombinaciji z drugimi. Skratka, stvar ni preprosta, potrošniki lahko le upamo, da nam proizvajalci živil ne zamolčijo preveč ali celo podtaknejo kakega neoznačenega aditiva. Kar poglejte na svoj jogurt z 0,0001 maščobe, v katerega dodajo proizvajalci po navadi enega od škrobov (E1400, E1401, E1402, E1403...), ki ima funkcijo gostila, pa o tem pogosto ni prav nič na etiketi!
V splošnem je torej koristno vsaj malo spremljati, kaj se dogaja na področju dovoljenih in nedovoljenih E, in včasih preleteti tudi spletno stran Inštituta za varovanje zdravja, kjer najdete vrsto koristnih informacij in nadaljnjih povezav tako o tistih dobrih kot slabih dodatkih.
Iz Slovenskih novic.
