Tiskane izdaje
Najviše na seznamu adrenalinskih doživetij, ki si jih je treba privoščiti na Novi Zelandiji, je za večino skok z elastiko. Kako tudi ne, saj od tam prihajata pionirja te dejavnosti AJ Hackett in Henry van Asch. Navdahnjena s starodavnim obrednimi skoki pripadnikov plemena z otoka Vanuatu v Pacifiku, sta v osemdesetih začela preizkušati sodobne materiale, ki bi omogočali podobne skoke. Po mesecih testiranj na aucklandski univerzi sta leta 1986 opravila prve uspešne skoke na Novi Zelandiji. Sledili so ekshibicijski skoki v Franciji, svetovno pozornost pa je pritegnil 110-metrski skok z Eifflovega stolpa, ki je ta način zabave dokončno približal najširši javnosti. Prav v Queenstownu sta leta 1988 odprla prvi komercialni bungy, v katerem so prve skoke lahko opravili tudi »navadni smrtniki«.
Življenje na elastiki
Prva atrakcija Queenstowna je prvi bungy s 43 metrov visokega mostu nad reko Kawarou. Tja se vsak dan zgrinjajo množice turistov, ki želijo skočiti ali pa vsaj videti mesto, kjer sta svoj pogum (in vzdržljivost elastike) preizkušala pionirja te adrenalinske dejavnosti. Z razgledne terase opazujemo kandidate, ki kot po tekočem traku prihajajo na malo ploščad na mostu in se poženejo v globino. Nekateri se obotavljajo in nervozno prestopajo, drugi se pogumno vržejo naprej in pristanejo v hladni reki, ki teče pod mostom. Gledalci »nastopajoče« pozdravljajo s ploskanjem, vzdihi in kakim krikom groze. Ne gre brez klikanja fotoaparatov, s katerimi bodo ovekovečeni trenutki poguma (in strahu) za vse generacije. Po nekaj sekundah elastika ustavi padanje in skakalca še nekajkrat potegne navzgor, nato pa nebogljeno obvisi v zraku. Počasi ga spustijo v čoln, ki čaka na reki, potem pa se zmagoslavno vrne gor po stopnicah. Sprehodim se po mostu do ploščadi in se tudi sam zazrem v globino. Ekipa fantov ob spremljavi udarnih glasbenih ritmov rutinirano pripravlja še zadnje skakalce in jih bodri pred preizkušnjo. »Danes je bil naporen dan, skočilo skoraj 100 ljudi,« mi pove James, ki dela tam že dobro leto in pol. »Najhuje je okrog novoletnih praznikov, ko je tudi čas šolskih počitnic, malo bolj mirno je le v zimskem času.«
Sam pri sebi se odločim, da preizkusim meje svojega poguma. Za prvo izkušnjo z elastiko izberem eno od bolj divjih možnosti, ki jih ponuja Queenstown. Mogoče nočni skok z zaletišča 400 metrov nad lučmi mesta s posebnim vpetjem, ki skakalcu omogoča izvajanje salt, prevalov in različnih likov v zraku? Morda največja gugalnica na svetu Nevis Ark, na kateri sam potegneš zatič in se zanihaš v 300-metrskem loku visoko nad sotesko? Na koncu se odločim za skok z Nevisa. Ta skok je razred zase in izziv tudi za največje navdušence. Najvišji bungy na Novi Zelandiji in eden najvišjih na svetu deluje zastrašujoče že na slikah in posnetkih. Visoko nad sotesko je na jeklenih kablih razpeta kovinska kabina, iz katere se poženeš kar 134 metrov v globino. Zazrem se v daljavo, pogledam v globino in zajamem sapo ... 3, 2, 1 gremo! Odrinem se s ploščadi, razprem roke in občutek imam, da letim. Dno soteske in rečica, ki vijuga spodaj, se približujeta z neverjetno hitrostjo, a po nekaj sekundah kot v počasnem posnetku začutim, kako se ustavljam in kako me elastika potegne navzgor. Nekajkrat zaniham in obvisim z glavo navzdol. Odpnem si varovalo na gležnjih in sprostim noge ter se zazibam v zraku kakih 50 metrov nad dnom soteske. Adrenalinski val zamenja spokojnost in zazrem se v pokrajino okoli sebe. Pomaham gledalcem na ploščadi in se nasmehnem: I did it! Uspelo mi je!
Med belimi penami
Dneva pa še ni konec - popoldne čaka preizkušnja na reki Shotover, ki je ujeta v globokem kanjonu. Ponuja bodisi nekajurni spust po brzicah razredov 3 do 5 ali motorizirano adrenalinsko vožnjo z gliserjem, ki s hitrimi manevri vijuga med ozkimi stenami kanjona. Prvi del pustolovščine je že pot do težko dostopnega kanjona Skippers, ki poteka po zaviti in ozki makadamski poti na robu prepadnih sten. Odmaknjeni kanjon ne slovi le po naravni lepoti, ampak skriva tudi bogato zgodovino, saj je bilo območje sredi 19. stoletja eno najbogatejših nahajališč zlata na svetu.
Z vodnikom Mattom med prvimi poberemo vesla in gumijasti čoln odnesemo proti reki. Še enkrat preverimo, ali je vse na svojem mestu, in vseh sedem članov posadke skoči v čoln. »Pri raftingu je pomembno skupinsko delo, zato pozorno poslušajte moje ukaze! Reka ne dopušča napak, in ko vam rečem, veslajte na vso moč, drugače se bomo kopali v mrzli reki!« nam resnobno razlaga Matt. Na mirni gladini preizkusimo nekaj manevrov in pripravljeni smo za spust. Kmalu se izkaže, da je skrb odveč, saj je pretok vode precej nizek in začetni del ponudi le nekaj nežnih brzic za ogrevanje. Tako nemoteno opazujemo mogočne stene kanjona, skozi katere so si v tisočletjih utrli pot številni potočki. Na bregovih opazimo še več rjavečih ostankov iz zlatokopskih dni, visoko na bregu tudi napol podrto iz pločevine in desk zbito kočo, ki je bila skromen dom iskalcu zlata. Čez brzice Skalni vrt se približamo prvi resnejši preizkušnji na brzici Balvan in kmalu zatem še brzici Mati. Matt zadaj usmerja čoln, mi pa besno veslamo čez razpenjene valove. »Dobro opravljeno delo, ekipa,« nas pohvali, »vendar najhujše nas šele čaka!«
Pred nami je spet nekaj minut počitka, ravno dovolj za kratek klepet z Mattom. »Danes je pretok vode le kakih 30 m/s, zares prava akcija se začne pri 50 m/s, ko postanejo tudi sicer krotke brzice 3 stopnje izziv, 5 stopnja pa je le za bolj izkušene raftarje.« Pokaže na skale ob obrežju, ki so v visokem vodostaju zahtevna ovira. Na to opominjajo tudi nekatera pomenljiva imena brzic, ki se jim približujemo, Žrelo, Tašča, Kaskade ... »Pripravite se! Naslednjih nekaj minut bo divje!« zakliče in že se znajdemo sredi razpenjenih valov. Premetava nas sem ter tja, z vesli spodrivamo vodo, poskušamo držati smer in ravnotežje. Nekajkrat se nevarno približamo stenam, a nas tok vedno povleče naprej. Nenadoma obtičimo v vodni kotanji in čoln se začne zvijati kot palačinka. Upremo se v zanke in še močneje zaveslamo, dokler nas reka ne spusti iz svojega objema. Utrujeni se prepustimo toku in potegne nas v 170 metrov dolg temačen tunel Oxenbridge, ki so ga izklesali zlatokopi. Ko priplujemo na plano, nas za konec preseneti še nekaj stopničastih brzic, preden zaplujemo v mirnejšo vodo in pristanemo ob centru, kjer se je dogodivščina začela.
Skok s padalom
In skok s padalom? Dan je bil v resnici le prekratek za izvedbo trojčka, malo pa je ponagajalo tudi večno spremenljivo novozelandsko vreme, vendar je prišel skok na vrsto že čez nekaj dni v mestecu Taupo na Severnem otoku, ki slovi kot novozelandsko padalsko središče. Dan je bil čudovit in z višine pet tisoč metrov se je odpiral pogled na značilno zeleno pokrajino, jezero Taupo in v daljavi ugasle ognjenike narodnega parka Tongariro. Tandemski skok s 60-sekundnim prostim padom in nekaj minutami spokojnega jadranja je bil nepozabno doživetje in krona novozelandskega adrenalinskega trojčka!
Iz tiskane izdaje NeDela.
