Ali je incest res vedno zločin?

Incest je običajno razumljen kot pedofilija in neodpustljiv zločin. Pa je res vedno tako? Ne spreglejte!

Objavljeno
19. september 2008 17.16
Tjaša Babič
Tjaša Babič

Incest je običajno razumljen kot pedofilija in neodpustljiv zločin. Pa je res vedno tako? Ne spreglejte!

 

Incest je eden največjih tabujev

 

Gotovo je incest eden izmed najgloblje zakoreninjenih tabujev, o katerem ni prostora za debatiranje, pa čeprav je argumentov o tem in onem precej. Ne le, da incest predstavlja tabu v naši družbi ter jo imamo za nekaj nemoralnega, temveč je obenem tudi kršitev zakona.


V zahodni družbi smo se nekako zedinili, da je normalna spolna zveza dopustna med osebama, ki sta manj kot prvi bratranec in sestrična. Vse, kar je sorodstveno gledano manj, naj bi bilo sprejemljivo.


Incest ni vselej pedofilske narave


V večini primerov je incest stvar premoči močnejšega (največkrat moškega) nad šibkejšim (največkrat otrok ženskega spola). Niso pa taka vsa incestna razmerja. Nekateri izberejo incest iz ljubezni. V Nemčiji so nek primer poimenovali kar „zločin brez žrtve" . Primer brata in sestre, ki sta si ustvarila družino, vmes tudi prestajala kazen v zaporu, vendar kljub temu vztrajata na temu, da je njuna ljubezen pristna in nekaj najlepšega in da nista sama kriva, da sta se zaljubila. Vsekakor torej argument, da je incest pedofilija ne vzdrži vedno.

 

Včasih je bil incest nekaj normalnega, marsikje celo vzpodbujan

 

Obstaja precej zgodovinskih predpostavk, ki govorijo o tem, da naj bi bil incest marsikdaj v zgodovini celo vzpodbujan. Razlogov za to naj bi bilo več. Nekatere kraljeve družine (tudi faraonske) so vzpodbujale poroke znotraj družine predvsem za ohranitev enotnosti prestola in za nadaljevanje modre krvi- da ne bi bila omadeževana. Nekatera plemena prav tako za zagotovitev homogenosti skupnosti. Govorimo o predpostavkah. Antropologi, zgodovinarji, sociologi še vedno bijejo kopja okrog teh vprašanj in teorija je več.

 

Prepoved incesta ni biološka, temveč psihološka kategorija

 

Če ljudje ne bi vedeli za svoje krvne vezi, bi se lahko tudi zaljubljali (ne samo seksali) med seboj. Znani so primeri, ko sta se oče in hčerka zaljubila, vendar poprej dolgo časa nista živela skupaj in nista imela medsebojnih libidinalnih vezi stkanih na tak način, kot se to navadno zgodi, če oče in hči živita skupaj v družini celo hčerkino otroštvo. Podobna situacija je med brati in sestrami. Sofoklesova tragedija Kralj Ojdip nam sporoča natančno to - torej, da je nevednost za krvno vez oziroma ločeno življenje (v otroštvu mlajšega v incestuoznem paru) pogoj, da se lahko neka incestuozna vez obide.


Otroci oseb, ki so v krvnem sorodstvu, naj bi imeli pogosteje prirojene napake

 

Zanimivo je, da antropologi zavračajo bistvo te teorije, saj naj bi otroci, ki so plod incesta, ne imeli prirojene napake zaradi incesta samega oziroma zaradi mešanja sorodne krvi. Razlog za pogostejše prirojene napake pri teh otrocih je v tem, da imajo ljudje v sorodstvu podobne
genetske kode, kar posledično pomeni, da imajo tudi podobne genetske napake, ki se tako raje prenesejo na otroka, kot če bi imel to genetsko motnjo le eden izmed staršev. V nasprotju s to teorijo je razmišljanje, da bi lahko razmnoževanje med sorodniki eventualno zmanjšalo genetske napake v populaciji. Če bi torej takšni otroci, ki imajo prirojene napake, umrli preden bi se lahko razmnoževali, potem bi bila skrajna posledica razmnoževanja med sorodstvom manjšanje slabih genov v celotni populaciji.

 

Incest tudi vzburja

 

Prepoved in tabu gotovo prispevata k temu, da lahko, če se ozrete po pornografskem materialu, kmalu ugotovite, da so incestna razmerja gotovo zaželen material.

 

Za nobeno izmed naštetih predpostavk, ki se najpogosteje pojavljajo v zvezi z incestom, ne stoji konkreten dokaz, ki bi z gotovostjo potrdil incest kot nekaj vsesplošno slabega in absolutno nesprejemljivega. Prepoved incesta je družbeno vzpostavljena norma. Norme smo postavili zato, da lahko v določenem času kot družba delujemo. Družbe se pa spreminjajo in razvijajo. Vedno ostaja vprašanje, kam nas bo še odneslo.

 

Ta prispevek ni namenjen zagovarjanju incesta, temveč le kot izhodišče za razmišljanje. Ne le o incestu, temveč o vseh tabujih, ki jih nosimo v sebi, pa se o njih ne sprašujemo.

 

Več o podobnih temah na Sexation.info