Tiskane izdaje
Gene lahko spremeni okolje, in to ne le v stotinah in tisočih let, ampak že v nekaj generacijah. Utegnejo biti daleč od »nezavestnih, slepih replikatorjev«, kakor jih opisuje britanski etolog in evolucionarni biolog Richard Dawkins. Morda nanje močno vpliva njihovo okolje in te pridobljene lastnosti se lahko prenesejo na naše potomce. To bi lahko pomenilo, da bi se dalo na gene vplivati v prvih letih človeškega življenja in se tako izogniti izbruhu sicer vnaprej določene bolezni.
Kakor je šaljivo zapisal Magnus Linklater, avtor članka v Timesu, se je v strahu, da bi se moral zagovarjati pred sodobno različico svete inkvizicije in zanikati svoje trditve, obrnil na uglednega profesorja nevrologije z britanske univerze Oxford Georgea Ebersa, ki se v rodni Kanadi ukvarja z zelo izmuzljivo boleznijo, multiplo sklerozo (MS). Ebers pri morebitni razlagi presenetljivih raznolikosti med ženskami in moškimi z MS uporablja besedo »modificirani DNK«.
Linklater je bil prepričan, da je bistvo DNK, da se ne spreminja, da so geni, ki se prenašajo iz roda v rod, nespremenljivi in »sebični«. Oziroma po besedah profesorja Dawkinsa: »Geni so v meni in v vas; ustvarili so nas, naše telo in um - njihova ohranitev je temeljno načelo našega obstoja. Daleč so prišli, ti replikatorji. Zdaj jim pravimo geni in mi smo njihovi stroji za preživetje.«
Novi dokazi pa govorijo o nečem drugem, poroča Times. V zadnjih 60 letih je naraščalo število primerov multiple skleroze v Kanadi, Avstraliji in delih Škotske, pri čemer se je nenehno večala razlika med številom obolelih moških in žensk. Te so bolj ogrožene: ponekod je razmerje kar tri proti ena, za MS pa pogosteje zbolijo otroci, rojeni zgodaj spomladi ali pozimi. Še več, ko so znanstveniki proučevali zgodovino družin, v katerih se je pojavila ta bolezen, so ugotovili, da so celo enojajčne dvojčice različno dojemljive zanjo.
Torej gre za bolezen, ki prizadene čedalje več žensk. Ker so medicinski dokazi vedno kazali na genetsko pogojenost MS, so nove teorije precej nenavadne. Zakaj ena od dvojčic trpi bolj kakor druga, če je njun DNK enak? Zakaj so ženske bolj ogrožene? Bolj ko raziskovalci proučujejo dokaze, bolj so prepričani, da mora biti razlaga v okolju - v nekem elementu ali kombinaciji elementov v prehrani, podnebju, pomanjkanju vitaminov, onesnaženju ali kakem drugem zunanjem dejavniku, ki vpliva na gen, dojemljiv za multiplo sklerozo.
Timesov pisec zato predstavi besedo, za katero pričakuje, da bo v prihodnjih dveh ali treh letih postala široko uporabljana: epigenetsko, kar naj bi opisovalo dedovanje genskih sprememb, ki jih povzroči okolje. V medicinskih revijah so se začeli pojavljati članki s čedalje pogumnejšimi opisi: »Okolje nenehno spreminja gensko izražanje skozi modifikacijo genskega profila.« Pravijo, da »se DNK v ženskih spolnih celicah lahko doda ali odvzame 'epigenetsko' znamenje«, in dodajajo, da se »te spremembe lahko obdržijo z delitvijo celic v vsem njihovem življenju, lahko pa se prenašajo celo iz generacije v generacijo«.
Če imajo profesor Ebers in njegovi somišljeniki prav, bi se dalo spremeniti gen, ki določa, kakšno verjetnost ima človek, da zboli za multiplo sklerozo. Z drugimi besedami, takšen gen bi lahko naučili, da se raje upre kakor sprejme bolezen, proti kateri gre. Kakor koli že, Ebers vsaj ponuja drugačen odnos do področja, ki je doslej veljalo za nedotakljivo področje genetikov. Če ne drugega, vsaj ponuja, da znova razmislimo o ravnotežju med priučenim in podedovanim.
Iz sredine tiskane izdaje Dela!
