Tiskane izdaje
Pasma izvira iz avstrijskih Alp, kjer so njeni predstavniki z lastniki zasledovali ranjeno divjad in bili pri tem zelo uspešni. Ker so bili delavni, vztrajni, inteligentni, pogumni in prijazni, hkrati pa prilagojeni na ekstremne vremenske razmere, ki so vladale na tistem območju, so se začeli uveljavljati tudi drugod. Z načrtno vzrejo je pasma postajala vse bolj znana, kinološki strokovnjaki pa so jo uradno priznali leta 1975 v Avstriji, ki še vedno velja za njeno domovino. Spada med goniče in krvosledce, v njenem standardu pa je zapisano, da lahko psi tehtajo od petnajst do osemnajst kilogramov, idealna višina za samce je od 37 do 38 cm in za samice centimeter manj. Njihove značilnosti so še črn smrček, temne in srednje velike oči, mišičast, ne predolg vrat, visoko nasajen rep, razmeroma dolga, široka in pobešena uhlja, raven hrbet, idealna je temna jelenja dlaka s posameznimi črnimi dlakami ali brez njih, dovoljena je še črna z rdečerjavimi ožigi po glavi, prsih, nogah in šapah ter spodnjem delu repa, za napako se ne šteje niti bela pika na prsih.
Alpski brak jazbečar je primarno lovec in zato je v lovskih krogih nadvse priljubljen pomočnik. Po značaju je pogumen, odločen in inteligenten, a je treba že od malega razvijati predvsem poslušnost pri odpoklicu, saj se rad zapodi za vonjem, ki ga zazna s svojim odličnim smrčkom. Da na sprehodu ne bi stekel za nosom, ga moramo že od samega začetka navajati tudi na povodec ali ga naučiti, da se odzove na zvok piščalke. Neprijetno vedenje se lahko prav tako pojavi, ko mu je preveč dolgčas, saj je po naravi delovni pes, zato ima ves čas rad akcijo. V tujini brak jazbečarje zaradi dobro razvitega čuta za voh in njihove majhnosti ter spretnosti in živahnosti uspešno uporabljajo za iskalce prepovedanih drog.
Čeprav je brak jazbečar svobodnjak in lovec, ki ga pritegnejo razne vonjave, povrhu vsega pa zna biti na trenutke zelo trmast, ga z dovolj dosledno vzgojo brez pretiranega truda naučimo različnih vaj. Če zanj nimamo časa, ga ne šolamo ali z njim ravnamo preveč grobo, lahko postane človeku v veliko nadlogo, zato se je priporočljivo z njim ukvarjati že v prvih dneh po kotitvi. Ker ima rad delo in dogajanje, je brak jazbečar primeren predvsem za aktivne ljudi odgovornega značaja in z dovolj ljubezni do psov. Odlično se bo torej počutil v rokah lovca, ki mu bo omogočil izživeti lovski nagon. Branko Vrhovški, ki je že dvaindvajset let član lovske družine Šmarje pri Jelšah, je povedal, da je ta pes zaradi narave svojega dela že od nekdaj moral biti glasen, saj je z laježem opozarjal na ranjeno divjad. Ta njegova lastnost pa se pogosto pokaže tudi takrat, kadar prebiva v hiši ali stanovanju, kjer v sodobnem času čedalje pogosteje uživa vse privilegije razvajenega psička. Na življenje zunaj in notri so se brez težav prilagodili sogovornikova psička in njenih sedem mladičkov. Zdaj sta na domačem dvorišču ostala le še dva, simpatična in navihana, stara pet mesecev, medtem ko so drugi našli nove skrbnike.
Zaščitniki otrok
»Brak jazbečar je primeren za sprehod v naravo, saj lahko v njem vidiš svobodo, brez posebnega truda postane tudi človekov najboljši prijatelj, ki se zasidra tako globoko, da si življenja brez njega ne znaš več predstavljati,« pove Celjan in k temu doda: »Ne le da so ti psi dobri pri delu, ampak so tudi prinašalci zadovoljstva, veselja in sreče!« Imajo namreč odličen značaj, so komunikativni, igrivi, pozorni in vsi obožujejo otroke. »Ko je imela sestra dojenčka, se je naša psička Lana močno bala zanj. Ves čas je hodila ob vozičku in ga čuvala. Z laježem je ustavila vsakega tujca, ki se mu je preveč približal,« razloži sogovornik, ki se pridružuje mnenju strokovnjakov, da alpski brak jazbečarji niso za ljudi, ki zanje ne bodo imeli dovolj časa ali ki kupujejo psa otroku, od katerega je seveda nesmiselno pričakovati, da bo znal zanj primerno skrbeti.
Čeprav so psi kratkodlaki in nega ni preveč zahtevna, jih je priporočljivo skrtačiti vsaj dvakrat na teden, skopati približno dvakrat na leto ali po potrebi, medtem ko na lesk kožuščka vpliva tudi primerna izbira hrane. »Obroki naj bodo redni, nemastni in zdravi. Odsvetujem sladkor, čokolado, banane in podobno, saj ima pes drugačno prebavo kot človek.« H kakšnim dednim boleznim brak jazbečarji niso nagnjeni, pogostejše so le težave z vnetjem sluhovoda. Notranjih obolenj ledvic, sečil, jeter in podobno nimajo, zato dosežejo v povprečju precej visoko starost, ki se giblje okoli 12 let in več. Prejšnja psička je Branku delala družbo dobrih šestnajst let, preden se je moral od nje posloviti. »Velik problem pri alpskih brakih pa je boj proti klopom, saj kužki zelo radi tekajo po gozdu, kjer je možnosti, da dobijo te zunanje zajedavce, precej velika.«
Iz Delove priloge Deloindom!
