Tiskane izdaje
Nedolgo od tega so pri nas močno odmevale aretacije vodilnih ljudi gradbenih podjetij, ki so se zgodile pred televizijskimi kamerami. Se spodobi poslati v javnost posnetke osumljencev, medijsko prepoznavnih ljudi, ki jih, vklenjene v lisice, pripeljejo pred preiskovalnega sodnika, ali ne? A medtem ko so takšni prizori pri nas še novost, saj doslej ni bilo pretirano veliko aretacij in sojenj poslovnežem, osumljenim protipravno pridobljenega premoženja, so v tujini take akcije policije nekaj vsakdanjega. Še več: »paradiranje« osumljencev pred kamerami je postal sestavni del aretacij in sodnih procesov.
Junija letos so ameriški policisti v New Jerseyju in na Manhattnu aretirali nekdanja menedžerja investicijskega sklada Bear Stearns, 52-letnega Ralpha Cioffija in njegovega šest let mlajšega partnerja Matthewa Tannina, in ju odpeljali v prostore zveznega preiskovalnega urada (FBI) na spodnjem Manhattnu, da so jima odvzeli prstne odtise. Nato ju je šest agentov vklenjena odvedlo na zvezno sodišče v newyorški četrti Brooklyn. Cioffijev odvetnik je takoj napadel brooklynskega tožilca, češ da je dal prijeti nedolžna človeka samo zato, da bi vlada pokazala, kako trdno je odločena, da bo obračunala s kriminalom belih ovratnikov. Menedžerja dolžijo, da sta imela pomembno vlogo v veliki nepremičninski krizi v ZDA, ki je doslej povzročila že za skoraj štiristo milijard dolarjev izgub.
Postavljanje pred kamerami
Američani so vajeni javnih aretacij. V času velikih finančnih afer, ki jim ameriški mediji pravijo škandali Enronove dobe, so se policisti z vklenjenimi direktorji redno postavljali pred televizijskimi kamerami. Na drugi strani Atlantika imajo celo izraz za to: »perp walk«, kar bi v slovenščini pomenilo sprehajanje storilcev. Kritiki tega početja, kakršen je Jerry W. Markham, profesor prava na floridski mednarodni univerzi in avtor knjige Finančna zgodovina sodobnih ameriških korporacijskih škandalov (A Financial History of Modern U.S. Corporate Scandals), pravijo, da ima tovrstno prisilno »sprehajanje« pred sodišči in policijskimi postajami samo en namen: osramotiti in ponižati obdolžene menedžerje ter vplivati na poroto.
Praksa je dosegla vrhunec oziroma dno, kakor temu pravi Markham, z 80-letnim Johnom Rigasom, direktorjem podjetja Adelphia Communications Corp., ki so ga, čeprav je star in ima raka, vklenili v lisice. Tako so hoteli pokazati, da nihče ne more uiti roki pravice. In res, v zadnjih letih je moralo samo v ZDA z lisicami zapustiti svoje pisarne že več deset poslovnežev iz uglednih finančnih družb, kakršne so JP Morgan, UBS, Dresdner Kleinwort Wasserstein in Société Générale. Po Markhamu pa je zanimivo, da so »gospodinjski kraljici« Marthi Stewart dovolili, da se je sama predala policiji, torej je v njenem primeru šlo brez lisic. Ironično je, da je bila prav Stewartova, obsojena na pet mesecev zapora zaradi borznih mahinacij, edina direktorica, nagnjena k nasilju: menda je hotela z avtom povoziti vrtnarja.
Različne navade v Evropi
Najbogatejšega Rusa Mihaila Hodorkovskega so aretirali oktobra 2003, ko so zamaskirani in do zob oboroženi specialci zvezne varnostne službe FSB vdrli v njegovo zasebno letalo na letališču v Novosibirsku. Tudi njega so vklenjenega peljali na sodišče policisti v maskirnih uniformah in neprebojnih jopičih - po poldrugo leto trajajočem procesu je dobil deset let zapora zaradi prevar.
Še bliže nam je aretacija Jérôma Kerviela, 31-letnega borznega posrednika francoske banke Société Générale, ki je nepooblaščeno trgoval v imenu banke in ji v treh dneh pridelal skoraj pet milijard evrov izgub. Kerviel trdi, da je banka dobro vedela za njegove dejavnosti in da je le grešni kozel za velike izgube; ko ji je prinašal dobiček, da je bilo vse v redu. Policisti mladega borznika sicer niso vklenjenega odvlekli pred kamere, a na zaslišanje v štab finančne policije v Parizu so ga le pospremili oboroženi detektivi in policisti. Kamere pa so čakale na policiste, ki so preiskovali Kervielovo stanovanje.
Tudi v sosednji Italiji javne aretacije politikov ali poslovnežev niso nič nenavadnega. Pred dobrim desetletjem se je moral nekdanji premier in večkratni minister Giulio Andreotti na sodišču zagovarjati zaradi domnevnih zvez z mafijo in vpletenosti v ugrabitev in umor svojega predhodnika na premierskem položaju Alda Mora leta 1978. Andreotti je bil po triletnem sojenju leta 1999 najprej oproščen, nato obsojen na prizivnem sodišču, a kmalu oproščen krivde. Pri naših zahodnih sosedih so bili pred nekaj leti priča tudi aretaciji in zaprtju ustanovitelja in predsednika uprave prehrambne družbe Parmalat Calista Tanzija, ko se je razvedelo, da ima Parmalat za 14 milijard evrov prikritih izgub. Na koncu se je na sodišču znašlo 16 obtožencev.
Na Kitajskem odločno, v Burmi bolj na skrivaj
V Aziji so lahko precej neprizanesljivi do pokvarjenih poslovnežev. Denimo na Kitajskem so pred šestimi leti spektakularno prijeli drugega najbogatejšega človeka v državi Yanga Bina. V njegov dom v Shenyangu je vdrlo 30 policistov in ga odvleklo na policijsko postajo. Veliki delničar v Evroazijskem kmetijskem holdingu in imetnik diplomatske imunitete je bil zaradi utaje davkov leta 2003 kaznovan z 18 leti zapora in 2,3 milijona dolarjev globe.
Istega leta so na podlagi obtožb o finančnih nepravilnostih prijeli tudi Zhou Zhengyija, enajstega najbogatejšega Kitajca, a je dobil le tri leta zapora. Takoj so se začela ugibanja, ali je tožilstvu morda priskrbel kakšne informacije o nelegalnih dejavnostih šefa šanghajske partije Chen Liangyuja in tedanjega šanghajskega župana Huang Jua.
Nekoliko drugače je v Burmi, kjer novinarji ne smejo kritično pisati o vojaški hunti. Kljub temu so v javnost pricurljale novice, da so aretirali izjemno bogatega Maunga Vaika, ker da je skupaj s sinom enega izmed huntinih generalov Aungom Zavom Jeom Mjintom vodil mrežo tihotapcev mamil. Nekateri opazovalci menijo, da si hunta niti ne prizadeva razbiti mreže, temveč le najti grešnega kozla, da bi lahko izpustila sina generala Mjinta, poveljnika oddelka za posebne operacije, še posebej zato, ker se v zvezi z mamili omenja tudi Naja Šveja Tvaja Aunga, doslej najljubšega vnuka burmanskega voditelja generala Tana Šveja.
Iz sredine tiskane izdaje Dela!
