Tiskane izdaje
Med nastopom odličnega judovskega zbora, ki je na vrtu za Belo hišo prepeval tisto znano If I were a rich man ... (Če bi bil bogat), sem si v sprejemni Vzhodni sobi lahko v miru ogledoval zgodovinsko prebivališče ameriških predsednikov. V Beli hiši sem sicer bil že večkrat, zlasti na novinarskih konferencah in v predelih vzhodnega krila palače, ki so bili do zloglasnega septembrskega napada na newyorške dvojčke na stežaj odprti javnosti. Med sprejemom sem si lahko brez vsakršnih obveznosti ogledoval podrobnosti (tudi rahle črte, ki jih je na parketu v sosednji sobi začrtal protokol in z njimi določil, kje naj bi stal ta ali oni tuji državnik) in se poskušal vživeti v zgodovinskost prostora.
Bela hiša. 215 let stara zgradba, ki Američana ob pogledu nanjo navda s ponosom in občutkom moči, tujca pa z zanimanjem in rahlo vzburjenostjo - in tudi kritiko - ob dotiku z ameriško močjo. V Beli hiši so se zvrstili znani in manj znani, slavni in razvpiti, sposobni in manj sposobni ameriški predsedniki. Njihovi portreti lepo visijo po stenah. Med njimi je bilo doslej največ pravnikov oziroma odvetnikov, nekateri so bili vojaki, med njimi tudi štirje generali iz državljanske vojne. Med predsednike se je vpisal tudi filmski igralec - Ronald Reagan. Med njimi je tudi Andrew Johnson, krojač, ki je v Beli hiši nasledil slavnega Abrahama Lincolna, v zgodovino pa se je vpisal kot predsednik ZDA, ki je za dobrih sedem milijonov dolarjev od Rusov kupil Aljasko.
Kraj za gradnjo Bele hiše poleg washingtonskega Malla je leta 1790 določil predsednik George Washington v dogovoru z arhitektom Pierrom l'Enfantom, ki je tudi sicer naredil urbanistični projekt nove prestolnice ZDA. Med gradnjo Bele hiše je George Washington živel v predsedniški palači v Philadelphiji, ki je bila začasna prestolnica. Belo hišo so gradili osem let in kot prvi stanovalec je vanjo stopil John Adams, ki je na predsedniškem mestu nasledil Georgea Washingtona. Tedaj je bila sveža notranjost precej drugačna od sedanje in takratni zapisovalci so ugotavljali, da je bila prva dama, Adamsova žena Abigail, močno razočarana nad vlažnimi in hladnimi zidovi, nedograjenim glavnim stopniščem in sprejemno (sedanjo Vzhodno) sobo, ki še ni bila dokončana in so jo uporabljali za sušenje perila.
Leta 1814 so britanske kolonialne sile vdrle v Washington in požgale vrsto zgradb, med njimi tudi Belo hišo. Predsednik Madison je ukazal ponovno gradnjo in Bela hiša je leta 1817 spet stala še bolj bela kot prej.
Dokler Beli hiši sto let pozneje - med predsednikovanjem 26. predsednika Theodorja Roosevelta ob prelomu prejšnjega stoletja - niso dodali (poleg uradnega poimenovanja zgradbe v Belo hišo) še zahodnega krila s pisarniškimi prostori, zasebni oziroma družinsko bivalni predsednikovi prostori skorajda niso bili ločeni od uradnih. Nekdanja Bela hiša oziroma Izvršni dvorec (Executive Mansion) je bila nekoč sploh bolj odprta, saj so si v njej predsednik, uradniki in javnost delili vse prostore. Da, tudi javnost, kajti navadni državljani so imeli nekoč prost vstop v Belo hišo, bodisi da so predsednika hoteli kaj prositi, se pogovoriti ali pa ga samo pozdraviti. Mimogrede, Theodore Roosevelt je bil tudi prvi predsednik, ki se je zvito podobrikal novinarjem. Pred njim so bile novinarske konference na prostoru zunaj pred Belo hišo. Ko pa je Roosevelt nekega deževnega dne videl novinarje, kako se premočeni tresejo na trati pred Belo hišo in čakajo na začetek konference, jih je, ubožce, povabil na čaj v Belo hišo. Le kako bi potem mogli kaj slabega napisati o tako širokosrčnem predsedniku, ki je bil sicer znan po tem, da je deloval skladno s svojim reklom »Govori mehko, v roki pa nosi trdo palico«.
Sicer pa je v Beli hiši 132 sob, med katerimi se jih več imenuje po barvah (Zelena, Modra, Rdeča soba). Nekatere med njimi so odprte za obiskovalce. Protokolu je namenjena uradna obedovalnica (State Dining Room), veliko srečanj in dogodkov pa od Kennedyjevih časov naprej poteka tudi na vrtu, za katerega je leta 1913 poskrbela prva dama Ellen Wilson (žena predsednika Wilsona) in mu dala ime Rose Garden.
Celoten članek preberite v Kultu!
