Bogdan Jerič: »Codellijeva vožnja po Ljubljani je zame pomembna tako kot pristanek na Luni«

Hitrost, novost, razvoj – ali nove tehnologije sedanjosti in prihodnosti niso dovolj vznemirljive, da si svet raje ogledujete s sedeža starodobnika?

Kaj naj rečem, zrasel sem z njimi in nisem neobčutljiv za ohranjanje kulturne dediščine, zlasti tehnične. Mlad mulec sem še bil, ko me je prešinilo, kako vse staro uničujemo. Fantje smo se morali združiti. Dal sem oglas v Avtorevijo in 20. februarja 1981 smo na Gospodarskem razstavišču ustanovili prvo organizirano društvo ljubiteljev starodobnikov, in sicer kot sekcijo pri AMTK.

Od takrat je minilo trideset let. Če se je že takrat uničevalo, ni zdaj še teže priti do delov?

Železna zavesa se je razgrnila. Tako kot ne vozimo več samo fičkov, stoenk in trabantov, tudi laže pridemo do rezervnih delov. Ves svet imamo na dlani. Starodobnike je laže ohranjati kot nekoč.

Raje ohranjate ali vozite? Gledate ali popravljate?

Rdeča nit je stroj, pomembne pa so tudi zgodbe, okoliščine, povezane z njimi. In še marsikaj drugega. Vožnja s starodobnikom po ljubljanskih ulicah bi nas hitro spravila v grob, zato se dobivamo na samotnih hribovskih cestah. Druženje ni nepomembno. Predvsem pa je bistveno vzdrževati, kar si kupil. To je ljubiteljstvo. In to ljubiteljstvo je življenjsko delo. Kup železja je nekaj vredno le za ljubitelje, saj iz njega po vloženem denarju in času pričarajo vozen in lep stroj.

Pa ne samo za vaše oči, kajne? Sodeč po obiskanosti sprevodov si Ljubljančani kar radi ogledujejo sadove vašega dela.

Seveda ga nimaš za to, da bi bil parkiran v garaži. Udeležujem se dirk, veteranskih piknikov, nekaj let smo prirejali Lov na lisico v Krmelju na Dolenjskem, vendar se je dogodek razrasel in postal neobvladljiv. Je bilo pa prijetno. Bili smo nekakšen potujoči muzej.

Ljubljana takšnih vragolij ne dopušča? Je primerna le za razstave in parade?

Za kaj drugega se še ni izkazala.

Se je izkazala takrat, ko se je vanjo pripeljal baron Codelli s svojim piccolom?

Njegova vožnja po mestu je zame enako pomembna kot pristanek na Luni. S tem se je začelo. Pomembna mejnika sta bila nato še tovarna koles in kasneje motociklov Janeza Puha v Gradcu (1889) ter Batjelova tovarna koles Tribuna na Goriškem (1905) in v Ljubljani (1919), kjer so poleg koles začeli serijsko izdelovati motocikle. Prijatelj je imel srečo: pri njem se je znašel edini, za katerega smo vedeli, da obstaja. Bil je v prvovrstnem stanju. Dobil je še originalne papirje prvih lastnikov. Deset let se je šušljalo o njem, vendar nihče ni vedel, kje je. Njemu je uspelo – terna na loteriji.

Pa vaša terna?

Gotovo se mi je leta 1989 zazdelo, da sem jo zadel. Prijatelj iz Delove tiskarne me je opozoril na oglas za harleyja davidsona 750 WL, letnik 1938. Revija še ni bila dobro natisnjena, ko smo s prijatelji že drveli k lastniku v Split. Prvi smo bili in prvemu ga je prodal. Hudičevo ponosen sem bil nanj. Žena manj. Zdaj ga ne bi dala za noben denar. Ponosen sem na vse, kar smo storili v teh tridesetih letih – prva motoristična revija, prvo organizirano društvo, ki je imelo v dveh tednih že trideset stalnih članov …

Je že moralo biti v zraku.

Iz vse Jugoslavije so nas klicali. Tako močno smo vsi potrebovali sejme, dirke, rezervne dele in pogovore. Andrej Krbavčič je to primerjal z učinkom meteorja. Le da posledice padca niso bile uničevalne. Nihče si ni mislil, da je toliko zanesenjaštva v zraku.

Je zdaj poniknil?

Ni. Se pa seveda nič ni zgodilo čez noč. Tujci so morda mislili, da nimamo česa pokazati, ker smo bili zaprti za železno zaveso. Toda odprti smo bili v glavi in imeli smo veselje in še ga imamo. Pekli me zgolj, da se ljubitelji tako razhajamo, da smo se razdelili med dve zvezi.

Kar je kontraproduktivno?

Gotovo ni produktivno. Obe zvezi imata skupaj osem tisoč članov. Ljubiteljev, ki niso zavezani klubom in društvom, je verjetno še enkrat toliko. Toliko je pri nas čebelarjev. Da ne govorim o lovcih, toliko jih je, da bi lahko sestavili spodobno armado. Skratka, vsaj število ljubiteljev ne pojenja. Sam pa si želim, da bi se nazadnje vsi združili in povezali. Tujci zgolj začudeno opazujejo, kako se med seboj dražimo, namesto da bi bili skupaj ustvarjalni.

S tem tratite čas in energijo?

Niti ne. Raje jo usmerimo v delo z motorji in avtomobili.

Drag špas?

Odvisno od obsega del. Posebnega zaslužka ni. Če sešteješ obnovitvene ure, restavriranje, če delaš s srcem in strokovno in na koncu potegneš črto … težko bi ti kdo plačal za takšno delo. V tujini ga sicer cenijo. Pravkar so prodali motor BMW za 120 tisoč dolarjev.

Je kakšen avto, motor našega časa, ki bi lahko postal starodobnik?

Ne, če ga nameravate voziti. Preveč elektronike je vpete vanj, premalo rezervnih delov je na voljo. Lahko ga obnovite, vendar dlje kot do garaže ne bo prišel.

Grenko spoznanje?

Za nas že. Že zdaj, ko deset let star avto pripeljemo na popravilo, nas avtomehaniki gledajo izpod čela, češ kakšno ropotijo smo pripeljali. Oni bi ga raje priklopili na računalnik, zamenjali sklop elektronike, ne pa iskali vzrokov. Medtem za motor, denimo znamke BMW, letnik 1952, še vedno dobiš skoraj vse dele. Me pa tolaži nekaj drugega: vsaj tem za pogovor in razlogov za druženje nam ne bo nikdar zmanjkalo.