Brez vode in anestetikov reševali življenja

Ljubljana - Lani so zato dovolj zgodaj začeli pripravljati vse potrebno za odpravo, ki so jo sestavljali Tamara Elbl iz Sv. Jurija ob Ščavnici, Blaž Jelenko iz Zreč, Maja Mlinarič iz Središča ob Dravi in Tilen Zamuda iz Gornje Radgone. Pridružil se jim je tudi študent Fakultete za zdravstvene vede, Marko Plateis (Sladki Vrh). Padla je odločitev, da gredo na jugovzhod Afrike, v Malavi. Najprej so ob pomoči prejšnje odprave iz leta 2007, v kateri je bila, mimogrede, Majina sestra Mojca, navezali stike s slovenskim misijonarjem, jezuitom Stankom Rozmanom, ki v Malaviju deluje že osem let.

»Takšna medicinska humanitarna odprava zahteva veliko sredstev, zato smo s pomočjo prijateljev vzpostavili spletno stran in oblikovali zloženko za sponzorje. Ves čas smo obiskovali klinične vaje v bolnišnici in študirali, zraven pa trkali na vrata za finančno pomoč. Zaradi krize so nam najbolj pomagali manjši podjetniki, ki jih osebno poznamo, tudi nekateri drugi, pokazalo pa se je, da največ dajo tisti, ki imajo najmanj – navadni ljudje, znanci, sorodniki, ki nas poznajo … Nato pa: cepljenja za nas, organizacija letalskega prevoza za 400 kilogramov medicinskega tovora in dodatno izobraževanje so zaznamovali zadnje mesece pred odhodom. Petindvajsetega julija smo odpotovali v Malavi, kot prva medicinska humanitarna odprava nove Medicinske fakultete v Mariboru,« nam je razlagal bodoči zdravnik Tilen Zamuda.

Toplo srce Afrike

Malavi je majhna afriška država, približno šestkrat večja od Slovenije, ima pa sedemkrat več prebivalcev – 14 milijonov. Je med najrevnejšimi na svetu z 800 dolarji BDP na prebivalca (Slovenija 28.000 dolarjev), nima nahajališč dragocenih diamantov, bakra ali nafte kot njene sosede. Ob revščini jo pestijo še prezadolženost, korupcija, najhuje pa strahotno naraščanje prebivalstva in predvsem katastrofalno zdravstveno stanje.

»V prestolnici Lilongwe smo prva dva tedna preživeli v javni bolnišnici in se uvajali v afriško medicino. Že kar prvi dan sem doživel, da so pripeljali človeka, zabodenega v vrat, in ga vpričo mene brez anestezije začeli šivati. Razmere so bile za nas skoraj nepredstavljive – pomočnika sta držala roke nesrečnika na mizi, da ni z njimi preveč opletal, kirurg pa je šival, v škornjih in rokavicah, ki se večkrat uporabljajo. Sredstvo proti bolečinam je razkošje, ki si ga privoščijo včasih le na začetku operacije in v majhnih količinah,« pravi Tilen, ki je s prijateljem Markom vsak dan na otroškem sprejemnem oddelku videl nekaj smrti zaradi malarije, ker so starši za otroka prepozno poiskali zdravniško pomoč.

Maja je spremljala bolnike, ki so zaradi pomanjkanja prostora ležali zunaj na balkonih tudi ponoči pri petih stopinjah Celzija, pokriti samo z odejo. Tamara je videvala ženske z ginekološkimi raki, ki jih ni bilo več mogoče ozdraviti in jih pri nas skoraj ne vidimo več. Blaž je pomagal kirurgom, kjer se je vse delalo tako na hitro in v takih okoliščinah, da bi pri nas oddelek najverjetneje kar zaprli.

Večina zdravnikov v državi je tujcev, preostalo medicinsko osebje so medicinske sestre in zdravstveniki s štiriletno šolo. Ti opravljajo delo kot zdravniki. Zgovoren je tudi podatek, da je v Sloveniji en zdravnik na 400 ljudi, v Malaviju pa na 40.000, poleg tega proti koncu leta v bolnišnicah preprosto zmanjka nekaterih zdravil.

Boj proti kugi 
modernega sveta

»Sredi avgusta smo se iz prestolnice preselili v mestece Kasungu, v misijon patra Stanka, dobrodušnega in zelo požrtvovalnega človeka. Pater Stanko skrbi za župnijo, veliko za petino Slovenije. Septembra je odprl prenovljeno osnovno šolo, ki je namenjena najrevnejšim otrokom. V tej šoli je v razredih po 60 otrok, vsi pa imajo klopi v lepih, svetlih prostorih s streho nad glavo. V večini javnih šol marsikje razredi nimajo niti strehe, niti oken, niti klopi, v njih pa se gnete tudi do 300 otrok.

Pater Stanko s pomočjo dobrotnikov plačuje šolnino 400 sirotam, med katerimi je večina izgubila starše zaradi aidsa. Prav bolnikom z aidsom in sirotam je namenjena osrednja skrb patra Stanka, program PAO (patients and orphans). V sklopu tega programa ekipa zagotavlja zdravstveno pomoč bolnikom, nad katerimi so v bolnišnicah dvignili roke in jih poslali domov. Obiskujejo jih na domu in jim s svojo skrbjo poskušajo vrniti voljo do življenja, voljo do boja za svoje zdravje, voljo do dela.

Hkrati jim pomagajo s hrano, predvsem z darovanimi konzervami in koruzo, hkrati pa z duhovno oskrbo. Nekateri bolniki z aidsom so se ob tej pobudi organizirali, začeli vrtnariti in presežke zelenjave prodajati na lokalni tržnici, z zaslužkom pa skrbijo za sirote, ki so jih vzeli k sebi. Njihove zgodbe so tudi nas ganile do srca, saj so sami revni in bolni, a so s spodbudo ustvarili novo priložnost zase in za zapuščene otroke,« razlaga 25-letni fant iz Plitvičkega Vrha pri Gornji Radgoni.

Množice pri vratih

Delo odprave je pomenilo razširitev programa PAO. Vsak dan so se s terenskim vozilom, ki jim ga je posodil Stanko, odpeljali v katero od sedmih podružnic župnije, ki so bile od Kasunguja oddaljene od 15 do 40 kilometrov.

»Poti so slabe, polne lukenj in peska, za domačine pa je razdalja brez možnosti prevoza do mesta prevelika, da bi lahko prišli v bolnišnico. Zato so nas vsak dan pred vrati pričakale množice ljudi. V cerkvici ali skladišču, ki nam ga je odstopil lokalni učitelj, smo si uredili zasilno ambulanto, na majhnem prostoru in v veliki vročini. Ljudje so pritiskali na vrata, nekateri resno bolni, nekateri pa zato, da bi jih pregledal ali se jih dotaknil beli človek. Pri prevajanju in organizaciji so nam pomagali lokalni prostovoljci in trije redni člani ekipe PAO. Naša prva skrb je bila namenjena otrokom, najbolj ranljivi skupini bolnikov, med katerimi smo najprej poiskali tiste najbolj bolne z vročino. V Malaviju vsak osmi otrok ne dočaka petega leta starosti, umrejo pa večinoma zaradi bolezni, ki jih lahko uspešno zdravimo z zdravili – zaradi malarije, pljučnice in driske. Tudi mi smo imeli veliko takšnih malčkov, najbolj pa smo bili veseli, ko je bilo otroku, ki je imel čez 40 stopinj Celzija vročine, včasih že nezavesten, čez uro ali dve bolje, potem ko smo mu dali injekcijo in še zdravila za domov. Takšnih malih bolnikov je bilo vsak dan nekaj. Poleg njih smo največje uspehe dosegali pri tistih, ki se jim je v sluhovodu naredil čep iz ušesnega masla. Neko deklico so zaradi tega celo izključili iz šole, ker ni več slišala. Z za naše razmere preprostim spiranjem ušesa smo rešili težavo in vzbudili veliko navdušenje, neki možakar si je čepek odnesel kar domov za spomin,« pripoveduje Tilen.

Rane in krema za čevlje

Marsikdaj so bili člani odprave brez moči, ko so jim prinesli otroke, okužene z aidsom, s pridruženimi pljučnicami ali driskami. Dali so jim potrebni antibiotik, vendar se je babica (mama je že umrla) kmalu vrnila z otrokom, ki mu ni bilo bolje. Vsi so vedeli, da takšnemu malčku ne ostane dosti več kot leto življenja ali še to ne. »Podobno nemočni smo bili včasih pri odraslih z aidsom, saj smo zgolj blažili bolečine in močne stranske učinke zdravil proti razmnoževanju virusa HIV. Med bolniki in prevajalci je bila po naših domnevah vsaj tretjina HIV-pozitivnih,« žalostno razlaga naš sogovornik in dodaja, da so jih bolniki pogosto presenečali s svojimi zgodbami.

»Nejeverni smo po številnih izpraševanjih odkrili, da je bela snov, ki smo jo pogosto našli na ranah, pravzaprav zobna pasta colgate, ki so jo uporabljali za celjenje ran. Uporabljali so tudi svinjski kostni mozeg in kremo za čevlje. Neka mama je otročku namesto kapljic za oči, ki jih je zmanjkalo, v oči kapljala kar svoje mleko. Mnogo kožnih bolezni, ki smo jih videli, je povezanih s slabo higieno. Starši so na naše pozive, naj umivajo otrokom glavo in telo, odvrnili: 'Voda je za pitje in kuhanje!' V treh mesecih nam je postalo jasno, zakaj takšen odgovor. Če mora ženska vsak dan hoditi z vedrom večkrat do oddaljenega vodnjaka na koncu vasi, potem se voda porabi za pametnejše stvari, kot je umivanje. Domačini so še vedno zelo odvisni od dežja in poljedelstva. Dež, ki si ga želijo, jih s poplavami včasih za nekaj tednov odreže od sveta in oskrbe. Zaloge hrane poidejo in več dni ne jedo ničesar. Pa tudi drugače je prehrana enolična, vsak dan enaka koruzna polenta nsima z zelenjavno prikuho ndivo.«

Elektriko ima le osem odstotkov vseh ljudi v državi, večina prebivalstva živi po vaseh, kjer je šolanje slabo dostopno, možnosti zaslužka pa ni. Obdelujejo svoje malo polje, nekateri prodajajo presežek zelenjave na tržnici v mestu in dobijo za to minimalno plačilo, največ kakšnih 50 evrov. Tudi plače zaposlenih so na tej ravni. Ljudje živijo iz dneva v dan. Pa vendar so odprti in prijazni, radi imajo glasbo in ples.

»Na začetku so nas prisrčno sprejeli s krepkim stiskom roke, na koncu pa se je z nami pri zadnji maši rokovalo kar 700 ljudi. Nekateri so se nam zahvalili za pomoč tudi tako, da so nam podarili svoje pridelke – arašide, koruzo, kakšno kokoš in celo kozo. V našem stanovanju v misijonu smo imeli za večino Malavijcev nepredstavljive dobrine – elektriko in vodo iz pipe, v kuhinji pa hladilnik in štedilnik. Zvečer so vsak dan zaradi državnih varčevalnih ukrepov ravno ob nastopu teme in naraščajoče lakote izklopili elektriko za dve uri. Na začetku težava, pozneje pa smo se naučili skuhati večerjo prej in brati knjigo ob sveči. Učili smo se potrpežljivosti in prilagodljivosti, saj smo drug z drugim preživeli tri mesece. Malavijci pa so nas učili skromnosti, dobrovoljnosti in pristnega veselja ob pomanjkanju materialnih dobrin,« razlaga Tilen, ki je ponosen, da so lahko pomagali.

»Nekateri pravijo, da je takšno delo kapljica v morje. Drugi pravijo, da imamo belo Afriko doma – dovolj bolnikov in revnih doma. Vse to je res. Vendar smo vse to delali v prepričanju, da pomagamo ljudem, ki so tega najbolj potrebni. Da gremo tja, kamor drugi ne gredo. In česar sami ne bomo storili, ne bo nihče drug. In za konec naš znani slogan: Vsi za dobro, dobro za vse,« je še dejal naš sogovornik in se tudi ob tej priložnosti zahvalil vsem dobrotnikom za finančno, materialno in duhovno pomoč ter zaupanje v odpravo in njeno delo.