Tiskane izdaje
Pred eno od učilnic Ljudske univerze v Novi Gorici, kjer so ta teden pripravili že tradicionalni Teden španščine - rdeča nit vseh dogodkov je bil, jasno, Camino! -, me je pričakala četica prijaznih in dobro razpoloženih ljudi. Ko jim človek prisluhne, se ne more znebiti vtisa, da so v življenju poiskali odgovore na večino vprašanj, da dobro ločijo med tem, kaj je resnično pomembno in kaj ni, ter da po Caminu na življenje gledajo drugače, kot so prej. Pogovor, ki naj bi po prvotnih načrtih trajal pol ure, je bil petkrat daljši, o vsakem bi lahko popisala vsaj celo časopisno stran. Kajti povedati imajo resnično veliko. Kakor je dejal eden od sogovornikov, Andrej Kolman, z besedami Jeremije: »Ustavite se na poteh in se razglejte, vprašajte po stezah starodavnih časov, kje je pot dobra, in hodite po njej. In našli boste počitek svojim dušam ...«
»Življenje dobi drugačno razsežnost«
Silva Velikonja se je na Camino prvič podala junija 2008, ko je imela 69 let. »Zame je bila to dobra naložba. Prečistila sem telo in duha. Niti malo si nisem predstavljala, da bo rezultat takšen, kot je bil. Pot sem doživela kot nekaj zelo lepega, spodbudnega, predvsem pa kot stik z naravo. Kljub naporom je v meni vse puščalo dobre sledi, zato sem prišla na cilj srečna, zdrava in zadovoljna. Izpolnilo se mi je vse tisto, kar sem si želela samo v sanjah,« pravi. Priznava, da Camino pohodnika večkrat postavi pred preizkušnjo, da v sebi poišče energijo in moč, da nadaljuje. Vendar mu pri tem tudi pomaga. Silva je prepričana, da človek po Caminu ni več tak, kot je bil pred njim. »Življenje dobi drugačno izkušnjo in novo razsežnost. Če prej ne, se takrat zaveš, da si več od tega, kar si bil pred Caminom. Tudi tistim, ki so šli na pot 'za hec', se je nekaj zgodilo, nekaj se jih je dotaknilo. In to je bilo dovolj, da razmišljajo drugače. Ta svet moramo spreminjati počasi, po korakih. Vsak dan toliko, kolikor zmoremo. Če to počnemo vsi, gre dobro naprej. In to je tudi sporočilo Camina,« razmišlja. Na poti je bila navdušena nad mladimi. »V sebi imajo stare duše, modrost. Ko jih poslušaš in začutiš njihovo energijo, veš, da si v dobri družbi. Na Caminu si vedno v dobri družbi. Na poti se mi je zgodilo marsikaj lepega, hoja me je delala pristno. Pristen postaneš takrat, ko si v stiku z naravo. Z naravo pa si v stiku takrat, ko te pokliče sama, ne takrat, ko jo pokličeš ti. Med potjo sem bila izjemno odprta, občutljiva za vse,« ugotavlja. Po njenem ti Camino lahko veliko da, če se le prepustiš. »Spominjam se zadnjega dne romanja, bilo je navsezgodaj zjutraj v Santiagu. Nikjer nobenega vrveža, prazne ulice, katedrala ... To sem hotela občutiti. Tudi med potjo sem si vzela čas, da sem si vse tisto, kar me je poklicalo, ogledala. Ničesar nisem pustila za naslednji Camino.«
»Dojemljiv si za vsak piš vetra in nasmeh ljudi«
Ivanka Konič si je na pot želela dolgo. »Načrtovala sva jo skupaj z možem. A v življenju ni vedno tako, kot načrtuješ. Mož je zbolel in umrl, tudi zaradi drugih dogodkov sem bila precej na tleh. Zato sem se odločila, da naredim nekaj zase, da grem na Camino sama. Nisem vedela, kaj me čaka, samo želela sem si od tod, kjer me je vse spominjalo na žalost in težave. Veliko duhovnega sem doživela, posebno na začetku poti. Sicer ne verjamem v mistiko, vendar so me nekateri dogodki prepričali, da je na poti neka energija, nekaj več kot tisto, kar doživljamo vsak dan. Hodila sem sama, vendar nisem bila nikoli zares sama. Na Caminu srečaš prijatelja, hodiš z njim, ga izgubiš pa znova najdeš. Vse je odvisno od tega, koliko si odprt,« poudarja. Jokala je trikrat, a jok je bil tak, ki človeka izprazni in očisti. Ni imela žuljev in podobnih težav, jo je pa pot nekajkrat psihično utrudila. »Spominjam se 17,7 kilometra dolgega odseka, kjer ni bilo drevesa, nobene sence, samo ozka rdeča kamnita pot, ki pelje naravnost, naravnost ... Kakor da konca ni. Ko smo ga vendarle dosegli, je bil to eden mojih največjih uspehov na tej poti,« pravi. Fizični napor na Caminu je po njenih besedah večji od psihičnega. »Takrat si namreč tako odprt, da si dojemljiv za vsako najmanjšo stvar, za vsak piš vetra, za vsak nasmeh ljudi ... Spominjam se Nemca, ki je na delu poti z avtodomom raznašal vodo, če je kdo ostal brez nje. Kako smo ga bili veseli! Da nekdo skrbi zate, čeprav te sploh ne pozna ... To so lepi občutki.«
»V fantovih očeh sem videla, da poti ne bo zmogel«
Tanja Šuligoj je na Camino odšla, da si odgovori, kaj si v življenju želi, doživela pa je tudi povsem mistično izkušnjo. »Srečala sem skupino ljudi, ki so pomagali nekemu fantu. Ker takoj začutim, če nekdo potrebuje pomoč, sem mu seveda pomagala. V njegovih očeh sem prebrala, da te poti ne bo zmogel. Oba sva začela jokati, okrog naju je bila tišina in čas se je ustavil. Mislim, da fant še ni bil zrel za poslanstvo, s katerim greš na Camino. Ko sem na koncu poti srečala njegovega brata, mi je povedal, da je Alain odšel domov. Camino ga je izpljunil, tako kot vse, ki nanj niso pripravljeni. Pot te sprejme ali pa ne,« meni Tanja, ki se letos na romanje odpravlja že tretjič. »Zame je bil Camino pot veselja in bolečine. Tudi jokala sem. Veliko. A ko sem se zjokala, sem krenila naprej očiščena. Človek, ki je šel na Camino, ni nikoli več tak kot prej. Svoje življenje štejem do Camina in po Caminu. Od vrnitve mi ura ne kroji več življenja. Ne mudi se mi več. Na Caminu sem veliko razmišljala, tudi o tem, da delam občutno preveč. Ni prav, da toliko delamo in se trudimo. Zdaj postavljam meje sama.«
»Žuljev sem na poti videla veliko«
Kakor pravi Šuligojeva, so imeli srečo tisti, ki so šli na Camino pred petimi leti, ko še ni bilo vse tako skomercializirano. »Bliže ko si Santiagu, bolj je tržno naravnano. Vidiš ljudi v pohodnih copatih, ki niso videli blata, in z nahrbtniki, kakršnih romarji zagotovo nimajo.« A Stane Boštjančič »množični turizem« in komercializacija romanja nista motila. »Pač hodiš svojo pot,« pravi. »Camino mi je prinesel veselje in lepe dneve, nikoli muke. Tistih 30 dni imaš le zase. Vse skrbi pustiš doma. Nič drugega te ne zanima, usmerjen si vase. Čudovita izkušnja je, ko se izklopiš iz vsakdana in sam sebi podariš življenje v naravi in v družbi drugačnih ljudi. Camino sem vzela kot športni izziv, čeprav je tudi duhovni in kulturni izziv. Na pot sem šla s hčerko, vmes sva dobili družbo in prišli na cilj skupaj. Česar mi ljudje skoraj ne verjamejo, saj je menda najboljše, če človek Camino prehodi sam. Pot ti omogoči bogastvo srečevanja in izmenjavanja vsega, od življenjskih izkušenj in preizkušenj do mladostniških iskanj. Hčerka ima z najinimi sopotniki še vedno stike in prav zanimivo je spremljati življenja teh ljudi,« poudarja Stana, ki je pot prehodila brez žuljev, jih je pa videla veliko. »Na avtobusu sva spoznali dva fanta, na poti sta nas prehitela, čez tri dni pa smo se spet srečali v Pamploni. Imela sta krvave nogavice. Hodila sta prehitro, zato sta bila popolnoma ožuljena ... Rane so jima prijazni domačini oskrbeli, na cilj sta prišla z nama. Prehoditi preveč kilometrov na dan ni ravno priporočljivo.«
»Težave niso v nogah, ampak v glavi«
Čeprav v priročnikih beremo, da si je za pot pametno vzeti 40 dni in na dan opraviti med 18 in 20 kilometrov, jo je Darko Krapež zmogel tudi že v 20 dneh. »Na Caminu sem bil dvakrat, od tega je bil enkrat tempo kar hud, saj sem še z dvema moškima prehodil vsak dan najmanj 40 kilometrov in tako pot končal v rekordnih 20 dneh. Težav nisem imel, prav tako ne žuljev. Najbrž so pomagali visoki pohodni čevlji in palice, brez katerih ne grem nikamor. Veste, glavna težava ni v nogah, ampak v glavi. Na Camino bi šel še enkrat, ampak tako, da bi se lahko večkrat ustavil. Prav je, da človek postane, ker je na poti toliko lepih stvari. Sicer pa je Camino vsakič drugačen.«
»Obračunala sem s preteklostjo«
»V službi sem morala vprašati za mesec dni dopusta. Malo me je skrbelo, kdo bo pazil na mamo, ampak potem sem doma dobila blagoslov, da lahko grem, in to je bila zame prava milost,« se spominja Damjana Kulot. »Dogovorjena sem bila, da grem na pot z gospo iz Lesc, ki jo je Camino pred tem že trikrat izpljunil. Za 23. maj 2009 sva imeli kupljeno letalsko vozovnico. A ona na pot ni mogla, jaz pa sem se spraševala, kaj naj naredim, če še z avtomobilom ne znam priti do Ljubljane. Potem me je še prijateljica vprašala: 'Damjana, po kaj greš ti na Camino? Boš potem pametnejša? Boljša?' Rekla sem, da ne vem, po kaj grem tja, ampak nekaj me je res vleklo. Prve tri dni sem hodila z neko gospo, zatem sva se razšli in nadaljevala sem sama. Nič mi ni bilo hudo in niti za sekundo nisem pomislila, kaj mi je tega treba bilo ... Ko se danes spomnim Camina, imam usta do ušes. Ne morem ga pozabiti. Nekaj mi je prinesel. Obračunala sem s preteklostjo. Hvaležna sem bogu, da mi je bilo dano iti po Caminu brez enega samega žulja ... Čez Pireneje je bilo res hudo, vse drugo pa je bilo krasno.«
»Pa saj je povsod Camino!«
Za Andreja Kolmana, ki je leta 2005 prehodil francoski Camino - zatem se je namreč podal še na portugalskega in slovenskega, ki ga na 309 kilometrih pripravlja Društvo prijateljev sv. Jakoba -, je Camino pot lastne vere in upanja. »Na njem iščeš cilj, mogoče samega sebe. A tisti, ki se že vse življenje išče, se najbrž tudi v tem mesecu ne bo našel,« meni. Sicer pa lahko Camino v enem mesecu ob skupni mizi in druženju med romarje razdeli ogromno duhovne hrane. »To napolnjuje srce in dušo človeka,« pravi Andrej, ki z romanja vsakič prinese tudi veliko dobrih fotografskih posnetkov. Praviloma hodi sam, prepričan je tudi, da je vsako pot pametno prehoditi le enkrat. »V današnjem času se preveč ženemo za zaslužkom in preveč se prepiramo. Treba si je vzeti dva tedna dopusta, skriti telefon in oditi. Tudi Slovenija bi lahko imela svojo romarsko pot. Po Beli krajini, Prekmurju ...« razmišlja. »Pa saj je povsod Camino!«
