"Cesar sem in hočem rezance"

Kraljevske družine v ljudeh še vedno vzbujajo posebne romantične občutke. Blišč, posebna pravila obnašanja, le izbrancem poslana vabila zagotavljajo, da še vedno obstajajo običajni in modrokrvni smrtniki. Obiski z dvorov zato privlačijo veliko pozornosti in pri ljudeh vzbujajo neko ugodje, ki ga je bilo mogoče prepoznati tudi na nekaterih ljubljanskih obrazih ob obisku britanske kraljice Elizabete II.

 

Slovenske dežele in Ljubljana so cesarje in kralje že od nekaj sprejemale z navdušenjem v srcu. Kmetijske in rokodelske novice so leta 1844 skoraj dva meseca pred napovedanim obiskom Ferdinanda Dobrotljivega oznanile njegov prihod. Štirinajst dni prej pa so zapisale: »Veseli čas se nam približuje, kteriga smo ze pred enim mescam oznanili; presvitli Cesar namreč nas bodo obiskali! 1. dan Kimovca bodo v Ljubljano prišli, kjer bodo do 4. imenovaniga mesca ostali.«

 

Zgodovinsko nedeljsko popoldne

Po obisku prestolnice dežele Kranjske so v Novicah o sreči in veselju, ki je prevevalo Ljubljano in njene prebivalce, poročali: »Čigavi jezik bo dopovedal vse veselje, ki so ga Krajnci v nedeljo popoldan obhajali, kader sta se presvitli Cesar in Cesarica v Ljubljano pripeljala? Cela Ljubljana Jima je šla naproti, od stariga do mladiga vse je hrepenelo, obličje našiga premilostljiviga Očeta FERDINANDA in naše presvitle Cesarice ANE MARIJE, pred ko bi bilo mogoče, viditi. Med streljanjem in zvonenjem po vsili cerkvah, sta se v mesto peljala, za Njima pa je bilo ljudi in kočij, de se je vse terlo. Ljudje so ukali 'Vivat', veselje razganjali, de se je vse razlegalo!« Veselje ljudi je bilo po poročilu v Novicah v naslednjih dneh neizmerno: »Celi popoldan in skorej celo noč so ljudje ukali 'Vivat!' in vpili 'Živio!', de se je razlegalo krog in krog. Veselje, ki ga je ta večer celo mesto obhajalo, je bilo tako veliko, de ga ni popisati. Zvečer je bilo celo mesto z vsimi predmestmi prav lepo razsvetljeno, v vsakimu oknu se je več luč, v veliko krajih sto in sto lampec lesketalo, de se je vidilo okrog hoditi, kakor pri belimu dnevu; vidilo se je po oknih raznih napisov v latinskim, nemškim in krajnskim jeziku.«

 

Seveda pa v Novicah ni bilo najti ničesar nespodobnega ali žaljivega o cesarjevi pojavi, ki je bila vse prej kot veličastna. Ferdinand je imel namreč preveliko glavo, popačen obraz ter prekratke roke in noge, ki so ustvarjale vtis velikega otroka. Usta je imel menda vedno odprta, njegove duševne zmožnosti so bile omejene, bil je tudi epileptik. Njegov najpametnejši stavek, ki ga je izrekel med vladanjem, se je po zgodovinarju A. J. P. Taylorju glasil: »Cesar sem in hočem rezance.«

Več v NeDelu