Tiskane izdaje
Za debele ljudi obstaja kup zmerljivk in ponižujočih izrazov, ki ne smejo iz ust civiliziranega človeka. Debelost, zamaščenost povezujemo z lenobo, nemarnostjo, nasprotjem vitkosti, učinkovitosti, gibčnosti. Debeli sami so začeli temu verjeti. Skrajna diskriminacija: največji rasizem je, kadar žrtev sama verjame, da je takšna, kakor ji pripisujejo rasisti. Debeli pridejo v medije večinoma kot zmagovalci mučnih diet ali kot groteskne priče skrajnih človeških deformacij v Guinnessovi knjigi rekordov, kakršen je (bil, preden je shujšal) 590-kilogramski Mehičan Manuel Uribe.
Debelo telo je telo v katastrofalnem stanju: nezdravo, negibljivo, brezspolno. To stanje je treba popraviti in uspeh dokumentirati. S sredstvi za hujšanje, za katera delajo reklamo vitke ženske, ki smehljaje se pogledujejo v svoje nekdanje velike hlače, iz katerih so se izluščile kakor krhki metulji iz debelih ličink, na debelo služi industrija. Vitek človek je na pravi strani, debeli na napačni – zlasti od konca 19. stoletja, odkar velja vitkost za standard individualiziranega srednjega sloja.
Zadnji čas pa se nekaj premika. Debeli pridobivajo novo samozavest. Ker njihovo število po svetu hitro narašča, jim je treba prilagoditi življenjske okoliščine. Oblikovalci razvijajo barske stolčke za težje pivce, bolnišnice opremljajo s stabilnejšimi posteljami, v Frechnu pri Kölnu pa so, kakor piše nemški tednik Die Zeit, odprli prvo trgovino s pohištvom za obilnejše, kjer lahko preskusijo jogi, ki prenese celo tono. Revija big is beautiful brez sledu posmeha ponuja modne napotke za velikost XXL, mlada debela pisateljica in televizijska voditeljica Tine Wittler s svojim spletnim portalom prallewelt.com uteleša lepotni ideal za generacije debelih tridesetletnic ... Da ne omenjamo izmenoma debele in vitkejše Oprah Winfrey. Novo pri vsem tem je sprememba miselnosti. Debeli nič več ne prilagajajo svojih predstav lepotnim smernicam vitkih. Postavljajo lastna merila. Tine Wittler je besedo debel zamenjala z izrazom poln z erotičnim podpomenom: bujen, razkošen.
V novem filmu nemške režiserke Doris Dörrie Die Friseuse (Frizerka, 2010) dokaj zajetna Kathi König pri iskanju dela naleti na običajne predsodke, vendar sramotenje spremeni v novo življenjsko drznost. Spodbudi jo utemeljitev frizerske mojstrice, zakaj je ne vzame v službo: »Frizerski poklic je estetski poklic. Vi pa niste estetski!« Kathi zdaj dobiva družbo: iz upora kujejo debeli svoj lastni estetski program: debelost kot avtonomno življenjsko obliko, ki najprej izključi spremljevalne pojave (nevarnost infarkta, bolečine v križu, sladkorno bolezen). Namesto tega zahtevajo od sebe, da so enako seksi, občudovanja vredni in močni kot vitki. Celo pozitivnim lastnostim (prijaznosti, sproščenosti in resigniranem posmehu, češ: »Ničesar ne morem več spremeniti«), ki so jih nekoč povezovali z debelostjo, ne pripisujejo nobene vloge več.
Val samozavestnih »polnih« se vali vzporedno z gibanjem proti debelosti. V Veliki Britaniji je debelost postala že državna zadeva: vpeljali so varnostna območja, kjer ne smejo prodajati ničvredne hrane, mobilni prodajalci fish&chips ne smejo prodajati v šolah, v ameriški zvezni državi Mississippi gostilničarji ne smejo več streči ljudem, ki imajo indeks telesne teže (ITT, razmerje med telesno težo v kilogramih in kvadratom telesne višine v metrih) več kot 30. Po tej prelomnici je zdravje resno ogroženo. Spolna vzgoja, ki je nekoč razlagala skrivnosti spolnosti, se zdaj posveča pravilni prehrani in po potrebi dieti.
Ostati zdrav je državljanska dolžnost
Družba, kakršna je naša, s pešajočimi varnostnimi sistemi, nalaga odgovornost za vsakega posameznika njemu samemu. Ostati zdrav je državljanska dolžnost številka ena – k njej spada tudi, da vsak sam pazi na obseg svojega telesa. Se je pa že treba malo vzeti v roke, da ne postanemo breme za skupnost, in to dobesedno! Telo je treba z discipliniranjem trajno ohranjati v stanju, znosnem za vse. Ena od tehnologij za to discipliniranje je dieta. Tisto, čemur zdaj pravimo dieta, je bilo v antiki celostno uvajanje v udobno življenje – dietetika. Razvil jo je Hipokrat, Galen pa izboljšal. Obsega celoten človeški način življenja, od prehrane do spanja in spolnosti. Po Hipokratu je človek smel biti malo bolj poln. Idealna teža se je ravnala po tistem, kar je posameznik občutil kot prijetno, ne pa po ITT.
Presuhi so debelim naredili uslugo
Kakor je videti, je svobodna definicija idealne teže spet v okroglih rokah: ravno sredi velike dobe vitkih so se začeli debeli zdeti sami sebi v redu. Debel je včasih pomenilo biti bolan, suh pa zdrav. Potem je udarila anoreksija in spremenila perspektivo. Vitkost (beri: suhost) je dokončno prišla na slab glas, ko je anoreksična francoska manekenka Isabelle Caro pozirala za plakat. Do kosti shujšana mlada ženska, ki je bila videti kot starka, je bila kot komaj še živ spomenik do breztelesnosti stopnjevane blaznosti hujšanja. To je bila prelomnica. Odtlej ne velja več, da je nezdrava in odbijajoča le skrajna obilnost, temveč tudi skrajna suhost. Od te nove antropometrične tehtnice so imeli korist debeli.
Najlepši primer je debela pevka Beth Ditto, ki jo je suhceni Karl Lagerfeld povzdignil v boginjo lepote. Ženska, ki meri le 155 centimetrov in tehta 95 kilogramov, se sprehaja po odru v ozkih srajčkah – kulturni poskus, ki pa se v resnici ni razvil v slogovno ikono, kakor pišejo modne revije, temveč ima prejkone protestno noto. Beth Ditto noče igrati lepotice, prej je utelešenje samoobrambe: debeluške morajo končno sprejeti svojo debelost. Ameriški fat acceptance movement, gibanje za sprejetje debelih, že od 70. let kaže več strpnosti do debelih, zlasti debelih žensk, in je po svoje odgovor na war on fat. To vojno proti debelosti je napovedal ameriški predsednik George W. Bush leta 2002 hkrati z vojno proti terorizmu. Med prvo deseterico držav z najtežjimi prebivalci so skoraj same tropske otoške državice. ZDA, ki sledijo Kuvajtu, so »šele« na devetem mestu.
Vitkost je le ena od številnih interpretacij estetskih vrednot. Debeli so torej dobičkarji postmoderne. (Še pred kratkim je bil boj za priznanje debelih predvsem ženska stvar. Moškim se je treba malo manj bojevati za priznanje.) Zadovoljni debeluh je, če drugega ne, še en zastopnik tiste manjšine, ki se je v preteklih desetletjih distancirala od vsega, s čimer jo je stigmatizirala nasprotna stran. Bremenski sociolog Friedrich Schor, avtor razsvetljujoče knjige Dick, doof und arm? (Debeli, neumni in revni?) vidi nove debeluhe v sprevodu s homoseksualci in lezbijkami, ki so se v preteklih letih toliko emancipirali, da so s pravico do zakonske zveze, državljanstva in ponekod do posvojitve otrok dobili popolnoma novo vlogo. Samozavestni obilni znani obrazi à la Beth Ditto so še zmeraj redkost. Gotovo bodo imeli debeli še nekaj let težave pri iskanju stanovanja, zavarovalnic in delovnega mesta. Od vseh obrobnih skupin pa bodo prvi izstopili iz sence. Vsaj Schor je o tem prepričan.
