Delo, ki zahteva celega človeka in ne dovoljuje ne ponočevanja ne popivanja

Na mobitel ga stranke lahko pokličejo kadarkoli med 6. in 22. uro. Večkrat se mu je že zgodilo, da se je moral predčasno vrniti z dopusta in prevzeti primer. Tistim, ki se jim predstavi in pokaže izkaznico, ki priča o njegovi pripadnosti stanovskemu združenju, pogosto zamrzne nasmešek na obrazu. Josip Aleksej Požru je detektiv. Brez kariraste čepice, povečevalnega stekla in pipe, eno glavnih orodij pri njegovem delu je internet, na terenu mu preiskovanje lajša še cel kup visokotehnoloških pripomočkov. Nekaj takega kot igračke, s kakršnimi gospod Q zalaga Jamesa Bonda? Ne, se zasmeji gospod Požru, tisto je že zastarelo.

Kaj natančno uporablja, je poslovna tajnost, bistvenega pomena pa je, da s tem ne krši zakonov. In zakonodajo ima Josip Aleksej Požru v malem prstu, kajti po bežigrajski gimnaziji je leta 2000 diplomiral na pravni fakulteti in opravil pravosodni izpit. Z detektivsko dejavnostjo se ukvarja od leta 2003 in je tudi imetnik licence in član detektivske zbornice. Ta je v slabih petnajstih letih od ustanovitve podelila 133 licenc, trenutno aktivnih jih je 78, izključno detektivsko dejavnost pa v Sloveniji ta čas po njegovem opravlja precej manj ljudi, kakšnih trideset.

Namesto na bolniški na morju

Detektiv je eden tistih poklicev, ob katerem se človek spomni na ameriške televizijske nanizanke z vrsto detektivskih likov, od zagnanih poštenjakarjev, ki za svojo naivnost na koncu dobijo mafijsko kroglo v glavo, do razočaranih ločencev, ki utapljajo žalost (in nerešene primere) v kozarcih ali steklenicah viskija. Josip Aleksej Požru, v temni poslovni obleki, z urejeno pričesko in izborno dikcijo seveda ne sodi v nobeno od teh kategorij. In vendar ni (in ne more biti) pisarniški molj, ki bi preiskave opravljal za računalniško tipkovnico. Njegovo delo je pisarniško in terensko, druga ločnica pa poteka glede na naročnike njegovih storitev - ti so lahko pravne ali fizične osebe. Podjetja se nanj obrnejo zvečine takrat, kadar jih obhajajo dvomi glede katerega od zaposlenih - če so prijavljeni na oddaljenih naslovih in iz meseca v mesec prejemajo povračilo potnih stroškov, a gre o njih glas, da na delovno mesto prihajajo peš in živijo čisto blizu; če so v bolniškem staležu, vendar se govori, da medtem v lopi na domačem dvorišču opravljajo obrt na črno ali pomagajo pri spravilu pridelkov; če ne upoštevajo zdravnikovih navodil in namesto predpisanega mirovanja pohajkujejo po bližnjih trgovinah. Ali pa jo meni nič, tebi nič mahnejo na dopust na morje: enega takšnih je sogovornik izsledil na dopustu v kampu na naši obali. Ravno iz vode je prihajal, ko mu je gospod Požru pred oči pomolil svojo detektivsko izkaznico in značko.

Red mora biti

Ponavadi je odziv v takih okoliščinah globok sram, pravi Požru. Niti eden ni poskušal zanikati, mnogi so se sami odpravili k delodajalcu, se opravičili in hiteli obljubljat, da česa takega - zlorabe bolniške - ne bodo več naredili. Kako so se vedli zaposleni, je seveda izvedel od podjetja, ki je bilo njegova stranka. Nekaterim delodajalcem za kesanje ni mar in prekinejo delovno razmerje, tovrstno preverjanje pa naročajo vsi, v zasebnem in v javnem sektorju. V javni upravi delavca, za katerega sumijo, da je na naslovu, navedenem v pogodbi o zaposlitvi, prijavljen zgolj fiktivno, prej opozorijo, šele potem naročijo preverjanje pri detektivu. Ta se nato poda na navedeni naslov in tam opravi nekaj razgovorov, v skladu z zakonom o detektivski dejavnosti se sosedom najprej predstavi in pove, da na njegova vprašanja odgovarjajo prostovoljno. Odgovora namreč niso dolžni dati, a v praksi ga ljudje le malokrat odklonijo, razlaga Požru. To še ne pomeni, da je med Slovenci zakoreninjena kultura ovajanja, kajti informatorji, ki jih detektiv poprosi za podatke, ne vedo, za kaj jih potrebuje. Praviloma so najzgovornejši ljudje na podeželju, »sploh delovno nedejavna populacija«, pristavi sogovornik, medtem ko so meščani manj zaupljivi in bolj skopi z besedami. Velikokrat se stroški detektivskega preverjanja podjetjem na dolgi rok večkratno povrnejo - zaposleni, ki so prej imeli kakšne zločinske namere, si, ko zvedo, kaj je doletelo kolege, ki so, denimo, zmaknili kakšno opeko ali vrečo malte z gradbišča, hitro premislijo. Uslužbencem tako postane jasno, da v njihovem podjetju vlada red in da ima vodstvo jasno začrtane cilje, kar morebiti še privabi nove, resne ljudi, pojasnjuje Josip Aleksej Požru.

Posegi v zasebnost

Zasebne stranke v njegovo pisarno prihajajo z drugačnimi željami in pomisleki. Dvomi o zakonski zvestobi grizejo može in žene (čeprav se gospod Požru na svoji spletni strani obrača predvsem na zadnje in jih obenem opozarja, da morajo biti pripravljene za razjasnitev svojih skrbi odšteti »najmanj toliko kot znaša 10 obiskov ženske pri frizerju«), in kar 80 odstotkov se jih v preiskavi izkaže za upravičene. Največ dela na tem področju ima decembra, v času sindikalnih zabav. Nekateri zakonci se razidejo, drugi se pogovorijo in spravijo, pripoveduje sogovornik in pristavi, da vedno zavrne preiskovanje nezvestobe pri t. i. »dekletih in fantih«. V zakonski zvezi so stvari jasne, partnerja sta se zavezala s pogodbo, v razmerju, ki ne vključuje potomcev ali vsaj življenja v skupnem gospodinjstvu, pa včasih pravila igre niso dorečena. Kar eden od partnerjev dojema kot trdno zvezo, v kateri ni prostora za skoke čez plot, je za drugega neobvezno prijateljevanje, razlaga Požru, in v takem primeru bi bilo poizvedovanje za enim od partnerjev na naročilo drugega grob poseg v zasebnost. Poseganju v zasebnost se poskušajo, če se le da, izogniti. Prav zato podatke o določeni osebi s »statičnim in dinamičnim opazovanjem« (pravniški izraz za sledenje) pridobivajo karseda redko, informacije raje zbirajo na druge načine. S takimi in podobnimi etičnimi dilemami se sogovornik ukvarja tudi kot predsednik častnega razsodišča slovenske detektivske zbornice. Če kot detektiv naleti na kaznivo dejanje, ki se ga preganja po uradni dolžnosti, pa ga mora izročiti pristojnemu tožilstvu. Pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela je tista meja, onkraj katere je detektiv dolžan podati prijavo na tožilstvo zaradi suma goljufije, 500 evrov (delodajalec pa lahko poda predlog za pregona tudi za nižje zneske).

Prisluškujejo mi!

Včasih se zgodi, da v pisarno pride kdo, ki sumi, da mu prisluškujejo, pove detektiv Požru. Že, že, toda to so najbrž paranoiki, s katerimi hitro opravi, to se vendar dogaja samo v filmih. »Ne, to je resničnost!« vzklikne in previdno odstre ravno toliko tančic s svojih primerov, da bistveno ostane skrito, nejevero pa odpravi: prisluškovalnih naprav so se nedavno zbali v neki odvetniški pisarni, v kateri so pravkar prevzeli zastopanje znane stranke. Detektiv je opravil varnostno svetovanje in jim, tako kot vsem, ki jih skrbi, pojasnil, da te naprave za dolgotrajno posredovanje posnetkov potrebujejo stalno napajanje, če jih napaja samo baterija, se hitro iztrošijo in niso več koristne, postanejo mrtvi predmeti. Sicer pa nekaj časa kot prisluškovalna naprava lahko deluje tudi mobitel, ki ga obiskovalec mimogrede skrije v kakšen predal ali pod mizo. In ja, zgodilo se mu je tudi že, da so se nanj obrnili ljudje, ki so hoteli, da bi komu namestil prisluškovalne naprave. Take želje je, seveda, nemudoma zavrnil, »ljudje si detektiva predstavljajo kot vohuna, ki pridobiva podatke z zvijačami in nezakonito«, doda Josip Aleksej Požru in raje še enkrat pojasni, da se pri svojem delu dosledno drži zakonov in da sme črpati podatke iz nekaterih javnih zbirk, kot sta register motornih vozil, centralni register prebivalstva in register zavarovancev (podatki o zaposlitvi). Delo detektiva zahteva celega človeka in ne dovoljuje ne ponočevanja ne popivanja, pravi, zasebnost je treba prilagoditi poslu, še sreča, da to razume njegova žena, s katero sta povezana tudi poslovno, pristavi. Nekajkrat se je že primerilo, da se je na poziv stranke na vrat na nos vrnil z dopusta. Pri preverjanju zlorabe bolniških odsotnosti je največ dela tik pred počitnicami ali po njih, pozimi uslužbenci, denimo, priglašujejo bolniške in gredo smučat, njega pa pokličejo, da jih izsledi. Maščevalnosti takih zaposlenih še ni doživel, prav tako se ne počuti ogroženega in mirno spi, ker svoje delo opravlja korektno in z užitkom. Iz istih razlogov ne nosi pištole, res pa je, da srečuje tudi potencialno nasilne ljudi - samozavest v pogovoru z njimi mu daje črni pas tekvandoja, čeprav obvladanja te borilne veščine še ni preskusil v praksi. Zaleže že odločen nastop, pravi Josip Aleksej Požru.

Iz tiskane izdaje Dela

Na delo.si smo dodali novo v rubriki svetovalnic - detektivska svetovalnica!