Tiskane izdaje
Ko bo padel zastor na 30. olimpijske igre, se bodo tudi za nacionalne olimpijske komiteje začele priprave na prihodnje, ki jih bo gostila Brazilija. »Športniki so se osredotočali na nastope, mi pa smo poskrbeli za vse drugo,« je naloge OKS v Londonu strnil Žiga Dobnikar.
S slovensko delegacijo se je pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) ukvarjal petčlanski odbor za vrhunski šport, pri katerem so zaposleni štirje, eden sodeluje honorarno. »Pred odhodom je moral odbor poskrbeti za letalske prevoze tekmovalcev ter športne opreme in pripomočkov, ki so jih potrebovali na prizorišču: od koles do palice za skok v višino, ki meri pet metrov. Poskrbeti smo morali, da je oprema ob pravem času prispela na pravo mesto,« je eno od zadolžitev opisal Žiga Dobnikar, vodja programov za športnike in trenerje na oddelku za vrhunski šport.
Od lani so se na oddelku ukvarjali tudi z garderobo. OKS je namreč začel sodelovati s proizvajalcem iz Kitajske: »Prvič smo bili tam oktobra lani, usklajevanja pa so potekala do maja. Sledili sta proizvodnja opreme in dostava. Ker Kitajska geografsko ni ravno čez cesto, je oprema prihajala po štirih poteh – z letalom, ladjo, s kombinacijo obojega in prek DHL. Sledilo je razvrščanje, saj so bili med naročenimi tudi paraolimpijski paketi, ki imajo drugačen logotip. Na koncu smo opremo razdelili.«
V Londonu je Dobnikar s sodelavci skrbel, da so imeli športniki zagotovljeno vse za nemoten trening in tekme. »Zjutraj vstanemo in ponoči zaspimo, a dosegljivi smo 24 ur na dan. Med premori pa si ogledamo slovenske nastope,« je delovni dan opisal sogovornik, ki je bil med metom kladiva Primoža Kozmusa, ki mu je prinesel srebrno kolajno, na letališču. Poskrbeti je moral za odhod 49-članske skupine športnikov in čakal prihod nove, v kateri je bilo 17 potnikov.
Roke kakor loparji
V ekipi tistih, ki so skrbeli za najboljše počutje športnikov, je bil tudi eden od dveh maserjev v Londonu, Marko Roner, ki sicer sodeluje z veslaško reprezentanco. Peking je bil pred štirimi leti njegova prva olimpijska izkušnja: »Razlike v razmerah za delo med Londonom in Pekingom ni. Vse, kar smo potrebovali, smo pravzaprav prinesli s sabo. Edino, kar so nam nudili prireditelji, so bile mize.«
Na Kitajskem je imel dela več kot na Otoku, saj je skrbel za deset veslačev, tokrat pa so bile njegove roke osredotočene le na bronasta Iztoka Čopa in Luko Špika. »Zjutraj smo vstajali okrog 7. ure in se namenili na trening, ki smo ga končali do 15. ure. Ko smo prišli v vas, smo poskrbeli za najnujnejše, denimo regeneracijske masaže, okrog 22. oziroma 23. ure pa je bil čas za spanje. Maser športnika spremlja ves čas; na treningu in tekmi. Pri miru ga pusti le, ko gre zares, ko se pripravlja za nastop. Iztok in Luka sta po finalnem nastopu želela še napitke, kar sem jima jih že vnaprej pripravil, sledile so regeneracijske masaže,« je pripovedoval Roner.
Koliko masaž sta imela med londonskim bivanjem člana dvojnega dvojca? »Največ štiri masaže na dan, vsak po dve. Bili pa so celo dnevi, ko jih nista hotela. Športnik sam najbolje ve, kdaj in kaj potrebuje,« je poudaril sogovornik, ki nikoli ne masira manj kot pol ure, najdlje pa je masaža trajala uro in deset minut. Njegova varovanca sta po osvojeni kolajni odpotovala v Slovenijo, on je na željo vodje fizioterapevtov ostal na Otoku. Iz veslaškega centra ob jezeru Dorney se je preselil v olimpijsko vas in poskrbel še za atlete in tekvondoiste.
»Prvi vtisi ob prihodu v London so bili bolj ubogi, saj so bili veslači nameščeni stran od olimpijske vasi. Tako spet ves čas srečuješ in gledaš iste obraze, izoliran si od drugih tekmovalcev in nimaš občutka, da si na OI. Ko sem prišel v olimpijsko vas, pa sem začutil pravega športnega duha! Še dopoldne nekega tekmovalca gledaš na TV-zaslonu, popoldne pa ga srečaš v restavraciji, stoji v vrsti pred teboj in čaka na hrano. Zanimiv občutek,« je nizal vtise.Medtem ko je Iztoka in Luko v živo pospremil do bronastega odličja na delovni dolžnosti, mu je s tribune uspelo ogledati si še tekmo za tretje mesto v moškem tenisu, Kozmusov met kladiva in odbojko na mivki. Tako si je tudi polnil baterije.
Po deset masaž na dan
Redno pa je moči obnavljal na sobnem kolesu: »Dve uri sem poganjal pedala in se tako prečistil po delovnem dnevu. Sicer pa je londonski ritem povsem sprejemljiv. Najhuje je zame, ko gremo z veslači na priprave, takrat moje roke postanejo kot loparji. A naporov sem vajen, zmorem tudi po deset masaž na dan. Ni mi hudo. Po delovnem dnevu se oprham in padem v posteljo. Zelo pomembno pa je, da odspim osem ur,« je svoje skrivnosti razkrival Marko Roner, ki se je deset let ukvarjal z alpskim smučanjem, osem pa s košarko.
Kot samostojni podjetnik ima tri službe: je košarkarski trener najmlajših v šenčurskem klubu, vodi tudi športno šolo, v kateri ponuja plavalno varstvo na bazenih, uči smučati in rolati. Nazadnje pa se je lotil še enega izziva, na Bledu je odprl salon v katerem nudi protibolečinsko terapijo za ledveni del hrbta. »Treba se je širiti, saj se v športu kaj hitro zgodi, da ti rečejo, da nimajo denarja in te jutri ne potrebujejo več,« je za konec pogovora opozoril Roner.
