Tiskane izdaje
Zadnje dni so resda laže zadihali, sicer pa so bili natakarji v času pripeke med tistimi delavci, ki se vročini na razbeljenem asfaltu niso mogli izogniti. Težko je, bi skomignili z rameni vsi, ki so te dni stregli na ljubljanskih ulicah, toda tudi tega so navajeni.
Marko Lang, vodja strežbe v Cafe Romeo, dela v tej restavraciji ob Ljubljanici že kakih pet let. V eni izmeni se okoli miz in točilnega pulta ponavadi vrti pet ali šest natakaric ali natakarjev, v kuhinji delajo še trije do štirje zaposleni. Poletje je pač poletje, in da je vsako leto vsaj nekaj izjemno vročih dni, so že navajeni. Prejšnje dni je bilo še malo huje, saj se jim je (razen v kuhinji) pokvarila klima, za prvo pomoč so bili ventilatorji, sicer pa imajo v času, ko je čez dan najbolj vroče, tudi »malce sreče«, ker ni toliko gostov (terasa je namreč deloma na soncu) kot zvečer. Takrat pa je vročino laže prenašati, pove Marko Lang, in tudi gostje so bolj znosni, kajti neznosna vročina precej vpliva na njihovo razpoloženje. Natakarjem delovnik na soncu nekoliko olajša tudi dovoljenje delodajalca, da lahko nosijo kratke hlače (do kolen), pravi Marko Lang.
Na drugi strani Ljubljanice je prav tako restavracija, ki ima na pločniku veliko prostora, to je picerija in restavracija Ljubljanski dvor. Ivan Kapetanovič mlajši, lastnikov sin, ki dela tudi kot natakar, pravi, da v najbolj vročih dneh preprosto pijejo veliko vode in se poskušajo čim več zadrževati v senci. To niti ni tako težko, ker se tudi gostje usedejo v senco, v najbolj vročih urah (od 11. do 17. ure) jih je bistveno manj, po presoji sogovornika za kar 80 odstotkov. Pomaga seveda tudi klima, a do razumne temperature, da se ne prehladijo, še zlasti natakarji, ki nenehno tekajo ven in noter, razlaga sogovornik. Pri obleki pa so neomajni – hlače morajo biti dolge, lahko so le iz lahnejšega materiala.
Tudi natakarji v hotelu Park morajo ostati v primernih delovnih oblekah. V vročih dneh je težko, prizna vodja restavracije Igor Debevec, toda k sreči je takih dni na leto le za kakšna dva tedna, takrat pa že potrpijo. »Saj smo navajeni,« prostodušno pravi. Bolj kot vročina jih moti prepih na terasi, zaradi česar dobijo kakšen prehlad ali vnetje ušes več. Klime nimajo, niti v kuhinji. Delo kuharjev je za vročimi štedilniki in pod kapami še posebej zahtevno, toda o klimi, kakor je razumeti sogovornika, ne razmišljajo, saj bi bile takšne razmere še bolj nezdrave.
Debela senca, pod katero se hladijo gostje v baru Tozd na Gallusovem nabrežju, je verjetno tudi za natakarje dobrodošla, a kljub vsemu je vročina obremenjujoča, pravi lastnik Robert Henigman. Zato se lahko med delom zatečejo v senčen atrij – »na cigareto in ledeni čaj«, kot doda, sicer pa je v lokalu v najbolj vročih dneh res zelo toplo. Klime ravno zato, ker so vrata nenehno odprta, niti niso namestili.
V najbolj vročih urah dneva je gostov tudi manj, če pa so že, se – kar vsekakor dobro vpliva na delovne razmere – prepustijo veliko lahkotnejšemu poletnemu ritmu.
