Tiskane izdaje
»Po vrnitvi v Ljubljano z Zelenortskih otokov, kjer sva z dekletom Špelo Buh živela tri leta, sem preveč pogrešal morje in svobodnejše življenje, zato je lani jeseni padla dokončna odločitev, da se z družino med porodniškim dopustom podamo čez Italijo, Francijo in Španijo na Kanarske otoke,« pripoveduje 39-letni Ljubljančan Toni Zupančič. Marca je uresničil dolgoletno željo in na otoku Lanzarote odprl šolo vodnih športov.
Zupančič se je jadranja na deski naučil že kot osnovnošolec v Fiesi, ko je s srfarskimi prijatelji pri 18 letih prvič prišel lovit veter v jadra na Kanarske otoke, pa je spoznal, kaj si v življenju želi početi: imeti lastno šolo deskanja na koščku te vulkanske otoške obale, kjer nenehno piha. Potem ko je tam večkrat aktivno preživel počitnice, tri leta pa živel in delal kot vodja navtičnega centra in učitelj različnih vodnih športov na Zelenortskih otokih, sta se s Špelo zaradi njenega podiplomskega študija (končala ga je z magistrsko nalogo o trajnostnem razvoju turizma na Zelenortskih otokih) vrnila v Ljubljano.
Pomaga znanje španščine
»Življenje ob morju in v njem me je zelo zaznamovalo, zato sem se v Ljubljani več kot leto dni počutil povsem izgubljenega. Tudi zaradi dela za računalnikom v pisarni – najprej v enem od računalniških podjetij, potem pa v videoprodukciji, ki je bilo bolj ustvarjalno – so se poslabšale moje zdravstvene težave s hrbtom, delovnik pa se mi je pogosto razpotegnil čez ves dan. To me ni osrečevalo pa tudi prijatelj, ki je zbolel, mi je dal misliti. Odzvanjale so mi njegove besede, da še nihče ni nesel ničesar na oni svet, zato sem se odločil, da bom vsaj poskušal uresničiti tisto, o čemer sem vedno sanjal,« našteva vzroke, ki so ga z družino pripeljali v Famaro na Lanzarote.
Čeprav se imeti lastno šolo vodnih športov na Kanarskih otokih sliši več kot imenitno, pa že preselitev in ustanovitev podjetja zahtevata nemalo napora in potrpežljivosti. »Najprej moraš imeti opravljene mednarodne licence za športe, ki jih želiš poučevati, in predložiti dokazilo o začasnem bivanju, torej najemniško pogodbo, šele potem lahko vložiš zahtevek za ustanovitev s. p. Pri urejanju in pridobivanju dokumentacije zelo pomaga predvsem, če znaš špansko. A treba je vedeti, da pridobitev vsakega dokumenta vzame čas in vedno potrebujejo še kakšen dokument. Tudi s homolgacijo kombija, predelanega v kamper, sem imel nemalo sitnosti,« opisuje.
Preden se je preselil na Kanarske otoke, je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, kjer so njegovo podjetniško namero podprli. »Referenti so radi priskočili na pomoč z vsemi informacijami, pri meni je bila olajševalna okoliščina tudi to, da sem točno vedel, kaj si želim. Marsikatero informacijo pa je mogoče najti s pomočjo googla,« pripoveduje. Prav tako je približno vedel, kaj ga čaka v nadaljevanju; da se bo treba na tem področju, kjer vlada konkurenca ponudnikov iz vsega sveta, trdo boriti za obstoj in uveljavitev ter dati vse od sebe, da bodo tečajniki in gostje zadovoljni, saj to je najučinkovitejše oglaševanje.
»Najprej sem moral nakupiti opremo za kajtanje, deskanje, jadralno deskanje in supanje – prva dva športa po priljubljenosti vodita, zadnji pa se tudi vse bolj uveljavlja –, za kar sem porabil večletne prihranke, saj nisem hotel, da bi si razmere otežil še s kakšnim posojilom. Veliko naporov sem vložil tudi v postavitev spletne strani in oglaševanje, merim pa predvsem na slovenske tečajnike, saj je treba ravnati premišljeno tudi do tekmecev. Dobri odnosi s sosednjimi šolami in domačini se prej ali slej obrestujejo. Kadar nimam tečajnikov oziroma dela, me pogosto pokličejo, naj jim pridem pomagat in obratno. Za zdaj sem v svoji šoli edini učitelj, vendar upam, da bom sčasoma lahko dal priložnost za delo tudi komu od tistih iz Slovenije, ki mi pišejo z željami, da bi radi prišli učit v mojo šolo,« pravi Toni Zupančič.
Meri na manjše skupine tečajnikov in se dobro zaveda, da se je v turizmu treba prilagoditi njihovim zahtevam. Gostje, ki se pridejo učit katerega od vodnih športov, si želijo kakovostno preživeti tudi ure ali dneve, kadar zaradi pomanjkanja vetra mirujejo deske in padala. Zato je, kot priznava, nekatere dni v pogonu od jutra do večera, tudi konec tedna, prosto si lahko vzame šele, kadar ni tečajnikov. »Ob takšnih dneh si ponavadi privoščim kajtanje v valovih za svojo dušo.«
Za preživetje zadostuje
S tistim, kar zasluži, za zdaj pokrije stroške. Zaveda se tudi, da z delom, ki je odvisno od zdravja in kondicije, ne bo obogatel. A mu omogoča način življenja, ki mu je najbolj blizu. Ugotavlja, da so življenjski stroški v primerjavi z življenjem v Sloveniji oziroma Ljubljani podobni, je pa tudi nekaj prednosti. Hrana je približno enako draga kot pri nas, prihraniti je mogoče pri bencinu, ker je cenejši (razdalje po otoku pa tudi niso velike), kurjavi in garderobi, saj je podnebje stanovitno in vse leto zadostujejo lahkotnejša oblačila.
Tudi javni vrtec, ki ga obiskuje njegov štiriletni sin Val, je brezplačen, za jasli, ki jih bo enoletna hčerka Mija začela obiskovati letos, pa bo treba plačati. Prednost večne pomladi ob morju je tudi to, da otroka ne zbolevata tako pogosto. »Za otroke je tu pravi raj. Opažam, da se je Val naučil že kar nekaj španskih besed in pogosto spregovori špansko. Tudi sicer je vse urejeno tako kot v Španiji, od zdravstva in šolstva do infrastrukture. Tu je večina aktivnega prebivalstva samozaposlena, česar pa ne jemljejo kot veliko nesrečo, kot še vedno šteje v Sloveniji. Veliko ljudi ima po več služb in jih hitreje menjajo,« dodaja. Upa, da mu tega življenjskega sloga ne bo treba nikdar zamenjati.
