Tiskane izdaje
Tridesetletni Mitja Melanšek - Mic sledi nemirnemu, popotniškemu duhu tudi v tem negotovem času. Januarja sta se z dekletom odpravila na enoletno potovanje po Aziji. Med menjavanjem držav, kultur, prostorov, prevoznih sredstev ga spremlja prenosni računalnik, po katerem na daljavo opravlja delovne obveznosti za dve podjetji, svoje izkušnje pa objavlja na popotniškem blogu www.povsodjelepo.com.
Popotništvo je njegov način življenja. »Več novega spoznavam, srečnejši sem. Ne maram občutka o obstanku na mestu,« je svojo miselnost razkrival Velenjčan. Leta 2009 je prvič obiskal Azijo, s katero sta stkala posebno vez. Že takrat je razmišljal, da se bo nekega dne odpravil na enoletno popotniško raziskovanje. »Ko potuješ en mesec, te kraji, kultura, ljudje ravno navdušijo in že moraš domov. Ravno osvojiš nekaj besed, odkriješ kulinariko in zanimiva družabna mesta, pa je vsega konec. Spoznano hitro izgine. Med svojim prvim obiskom Indije sem veliko meditiral. Ko sem se vrnil domov, sem si obljubil, da bom ohranil vsaj malo tistega, kar sem se naučil. Ah, kje pa! Tri dni je trajalo,« je razkril izkušnjo.
Januarja sta se s partnerko Katjo odpravila na Šrilanko. Med pogovorom za Delo sta bila v Indiji, danes sta pristala na Andamanskih otokih. »Za enoletno potovanje sva privarčevala toliko, da lahko skupaj zapraviva največ 42 evrov na dan. Tega se za zdaj dobro drživa. V Indiji sva porabila po deset evrov na dan na osebo, pa nisva stradala. Uporabljava lokalni prevoz, jeva lokalno hrano, spiva v sobi s posteljo in kopalnico,« je Melanšek opisal porabo sredstev.
Vlak, njegova pisarna
Preden je v Sloveniji oprtal nahrbtnik, se je zaradi kriznih razmer v državi pogosto vprašal, ali je prav, da se podaja na potovanje. »Obšel me je celo občutek krivde. Ogromno ljudi je brezposelnih, mladi iščejo rešitve, kako pokriti stroške šolanja, jaz pa sem razmišljal o dolgem potovanju. Predvidel sem, da slabše, kot je v Sloveniji zdaj, v prihodnosti ne more biti. Ocenil sem, da je zdaj najboljši trenutek, da uresničim to, kar sem načrtoval,« je razmišljal univerzitetni diplomirani komunikolog, ki si je pred odhodom zadal, da bo na potovanju redno skrbel tudi za opravljanje službenih nalog.
Lani je zaprl status samostojnega podjetnika. Zdaj je solastnik podjetja Mali junaki in eden od ustanoviteljev ekipe, ki ustvarja projekt TravelStarter. S partnerko in popotnico Katjo razvijata še zamisel o naravni kozmetični liniji.
Z opravljanjem dela med potovanjem nikoli ni imel težav. Pravi celo, da je na poti bolj ustvarjalen in učinkovit. »V krajšem času naredim več kot doma, res pa je, da ne morem delati osem ur v kosu, ker je okrog mene preveč dražljajev. Prednost je časovna razlika. V Indiji lahko začnem poslovne zadolžitve tudi ob 7. uri zvečer, ko je v Sloveniji še aktiven delovni dan. Ko se nalog lotim zjutraj, pa naredim že polovico delovnih obveznosti, dokler se ljudje v Sloveniji šele prebudijo,« je opisal.
Koncept dela na daljavo je omenil že pred leti na sestanku z vodstvom nekega podjetja, ki je ustvarjalo oddelek za spletni marketing. »Javil sem se, da bi ga postavil in vodil sam, vendar bi delo opravljal v Barceloni. Takrat sem si želel izkusiti življenje v Španiji. Smejali so se mi, pa se nisem šalil, resno sem mislil. Ob tej izkušnji sem si prisegel, da bom nekega dne ta cilj tudi dosegel. Če imajo ljudje predsodek do dela z nekom, ki prebiva v tujini, so si za to sami krivi. Jaz pri tem načinu korektno opravljenega dela ne vidim nobene omejitve.«
Na poti, ki naj bi ju vodila še v Nepal, na Kitajsko, po jugovzhodni Aziji do Polinezije, skrbi za marketing, oglaševanje, odnose z javnostjo in oblikovanje za podjetje Mali junaki. »S poslovnim partnerjem Radom Daradanom sva se o poteku dela dogovorila, preden sem odšel na pot. V štirih mesecih, odkar potujem, nisva naletela na oviro. Komunicirava primarno po skypu, ker je tako najceneje in najlažje, v izjemnih primerih tudi po telefonu. Za prenos podatkov je bila presenetljivo poglavje Šrilanka, ki je odlično pokrita z internetnim signalom. Povsod ima brezžične točke, na katere se lahko prijaviš. Slišiva se vsak dan, drugače je le, če se s Katjo nameniva, denimo, za pet dni v puščavo. Skratka, skupaj načrtujeva razvoj podjetja, redno debatirava o izdelkih, akcijah, širjenju ...« je pojasnil.
V kakšnih okoljih je našel pisarno? »Povsod,« je pribil. »Najboljša je na vlaku, ko imaš pred sabo 15-urno vožnjo in je čas najlažje izkoristiti za delo. Služboval sem, denimo, tudi na pločniku. V Radžastanu sva se z Radom ravno pogovarjala o financah, ko sem ga prekinil, da mu moram pokazati svojo pisarno. Sedel sem na pločniku sredi prometne ulice in okrog mene so se sprehajale krave,« je povedal v smehu in poudaril, da za delo pravzaprav potrebuje »le« računalnik in možgane.
Za prihodnost ga ne skrbi
Prenosni računalnik je njegov stalni spremljevalec. Mora biti med premikanjem po različnih destinacijah posebno pozoren na varnost? »Na začetku sva ga priklenila s ključavnico, zadnja dva meseca tega ne počneva več. Zdi se mi, da bolj ko paničariš, večja je verjetnost, da se ti bo kaj neljubega zgodilo,« je razmišljal sogovornik. Med potovanjem skrbi za spletno stran www.povsodjelepo.com – postavil jo je sam –, na kateri objavlja popotniške vtise, fotografije in posnetke doživetij.
Pred sabo imata še več kot polovico poti. Misli pa jima včasih zaidejo tudi v prihodnost; kako bo, ko se bosta vrnila v Slovenijo. »Vsako potovanje odpre obzorja in ustvari dodano vrednost za popotnika. Na tej poti se učiva stvari, koristne za prihodnost, in delava projekte, ki nama deloma zagotavljajo zaposlitev, tudi ko bo potovanja konec. Že zdaj imava kup idej, ki bi jih lahko, ko se vrneva domov, uresničila. Zato me za prihodnost ne skrbi,« je dejal Mic Melanšek, ki navsezadnje ni imel težav s službo, niti ko je bil v Sloveniji.
»Morda bo zvenelo nepravično, ampak krize pri sebi nisem občutil. Ko sem imel status s. p., sem pri kakšnem od projektov iskal pomoč drugih, brezposelnih mladih. Vsak je našel izgovor, češ, tega ne zna, ali pa, da projekt predolgo traja. Pa sem si mislil: če tako pristopiš k stvari, mi ne govori o krizi in tem, da nimaš kaj delati. Ne moreš pričakovati, da se ti bo delo narisalo takšno, kakršnega boš hotel,« je postregel s spoznanjem.
