Tiskane izdaje
Osnovna modrost, da Planika še uspešno posluje, je po mnenju vodje proizvodnje Stanka Draškoviča ta, da so se vrnili k izvoru: »To se pravi delati tisto, kar lahko prodaš, in nič drugega. Nič na zalogo. Prva pogoja za uspešno prodajo sta seveda močan razvoj in sposobnost priti do trga. Gre za povsem preprosto filozofijo.«
Petdesetodstotni lastnik Planike, nemški Meindl, je na svetovnem trgu eno od vodilnih čevljarskih podjetij. Tudi Planiki zagotavlja več kot 90 odstotkov naročil: »Smo pa tukaj sposobni razvijati tehnologijo, sposobni smo razviti modele čevljev. In prav to nam daje zagotovilo, da ima podjetje zasedene zmogljivosti.«
Od 220 zaposlenih, katerih povprečna starost je 43 let in (tudi v teh časih) delajo od šestih zjutraj do druge ure popoldne – konci tedna in prazniki so vselej prosti –, je pet »razvojnikov« oziroma tistih, ki modelirajo. Ker v Sloveniji – po Draškovičevem prepričanju lahko rečemo kar v Evropi – čevljarskih šol tako rekoč več ni, se delavci, ki so zaposleni v čevljarski industriji, izobražujejo izključno v podjetjih. Tudi v Planiki: »Večina naših delavcev ima končano poklicno šolo, med njimi pa je mogoče najti profile od tehnikov do zidarjev in logistikov.«
Vsak delavec dela tako rekoč vse
Na posamezno delovno operacijo se novozaposleni navadi precej hitro, pravi njihov vodja – v dveh ali treh mesecih. »Toda da postane tako fleksibilen, da lahko zadovolji naše potrebe, mora obvladati širok obseg dela. To učenje pa lahko traja nekaj let. Ne moremo si privoščiti, da bi rekli 'zdaj nimamo dela za posamezne delavce' in bi ti potem sedeli križem rok, dokler ne bi bilo spet dela zanje. Pri nas ni delavca, ki bi obvladal le eno vrsto opravil. Paleta operacij je široka in ravno to, da smo vse zaposlene naučili delati vse, nam omogoča razvoj.«
Povprečna plača delavca v turniški Planiki je 960 evrov bruto, dohodek pa po Draškovičevih trditvah iz meseca v mesec počasi raste: »Z zakonom o minimalni plači smo se bili prisiljeni popolnoma prestrukturirati in takrat so skoraj vsi delavci padli na minimalno plačo, a smo jo kmalu dvignili. Uvedli smo stimulacije, a jih lahko delavci dobijo le, če smo nekaj dosegli, če smo za nagrajevanje ustvarili pogoje.«
Petsto sodelavcev v Srbiji
Usnje za izdelavo visokokakovostnih čevljev dobavljajo iz Španije, Italije in Nemčije, nekaj pa tudi iz Brazilije in Srbije. »Če bi Planika prav vse delala sama, bi lahko zaprli podjetje,« pravi Draškovič. Osemdeset odstotkov zgornjih delov obuval izdelajo v Srbiji, kjer sodelujejo s približno 500 ljudmi iz zasebnih podjetij: »V Srbiji smo leta 1997 začeli sodelovati s podjetnikom v neki stari šoli s petdesetimi pari čevljev na dan. Na voljo smo jim dali stroje, pomagali smo pri organizaciji, logistiki ... Zdaj smo prišli na 1500 parov, napredovali smo celo toliko, da imajo dostop do našega strežnika in si lahko, denimo, ogledajo vso našo tehnično dokumentacijo.«
Turniška Planika vsak dan izdela 1250 parov obutve, na letni ravni okoli 450.000 parov. To so izključno naročila za znanega kupca. Z modno obutvijo se ne ukvarjajo, proizvajajo samo »težjo vrsto obutve«: »Naši čevlji so primerni za zahtevnejše pohodništvo. Čevljev za manj zahtevno pohodništvo, kjer je alfa in omega Salomon, ne izdelujemo.«
Med razkazovanjem hale, kjer nastajajo končni izdelki, Draškovič pove še, da precej specialnih čevljev naredijo za švedsko, angleško in nizozemsko vojsko (ne pa tudi slovensko) ter policijo. Delajo tudi motoristične škornje, čevlje za curling, leto dni so porabili za razvijanje čevlja, ki ga uporabljajo tekmovalci v streljanju z zračno puško ... »Pri nas je poseben prav vsak čevelj, ki ga izdelamo. Nobeden ni navaden,« zatrdi Draškovič, medtem ko v rokah drži planinski čevelj, s katerim zagotavljajo, da pri minus 35 stopinj Celzija ostaneš brez ozeblin do 24 ur.
