Tiskane izdaje
Nenavadno ime projekta, ki je potekal pod okriljem Kmetijsko-gozdarskega zavoda Maribor (KGZM), izhaja iz ideje o oživitvi majhnih prodajaln z osnovnimi živili in gospodinjskimi pripomočki, ki že vrsto let uspešno delujejo v Evropi pod imenom Tante Emma Laden (Trgovina tete Emme). Trgovine so namenjene prebivalcem vasi in odročnih predelov ter turistom, ki jim ni do nakupov v vsakdanjem vrvežu. So večinoma nerentabilne, zato so v njih zaposleni starejši ali osebe s posebnimi potrebami.
Težave zaradi predsodkov
Po besedah Veronike Valentar iz KGZM je odprtje takšnih trgovin mogoče tudi pri nas, a namen 75.000 evrov vrednega projekta Soci teta Liza (85 odstotkov je primaknila Evropa), ki je potekal od konca lanskega leta, je vendarle nekoliko drugačen.
Najprej so ugotovili, kakšne potrebe imajo ljudje, potem pa iz njih izluščili pet možnih modelov socialnega podjetništva:
- socialni biomasni center,
-socialna delovna pomoč na kmetiji,
- mreža socialnih storitev na podeželju,
- mreža centrov ponovne uporabe in
- socialno podjetje po principu aktiviranja civilne družbe za namen predelave lastne hrane v mestnem in primestnem okolju.
Socialni biomasni center že deluje, in sicer v Selnici ob Dravi kot logistični center za preskrbo prebivalcev z lesnimi gorivi. Delo sta dobila dva, invalidka v administraciji in strokovni delavec na terenu, medtem ko dveh fizičnih delavcev niso mogli zaposliti, saj evropski socialni sklad meni, da je to pridobitna dejavnost.
Na podeželju so omenjenim projektom sicer naklonjeni, vendar nekatere stvari ne zaživijo zaradi predsodkov, ugotavlja sogovornica. Eden takšnih je model socialne delovne pomoči na kmetijah – ljudje se sprašujejo, ali bodo na njihovih kmetijah delali Romi in zaporniki. »Veliko je predsodkov, ki smo jih poskušali razbiti in spodbuditi ljudi, da začnejo drugače razmišljati oziroma da najdejo v svojem okolju ljudi, ki so jim lahko v pomoč, pri tem pa so deležni še financiranja.«
Kot pomemben korak na poti do vzpostavitve vezi med socialnim podjetništvom in podeželjem je Veronika Valentar omenila izbor koordinatorja, ki bo skrbel, da bodo imeli ljudje ves čas kaj početi, saj nekatere kmetije pomoči ne potrebujejo vse leto: »Pri socialnem podjetništvu pri nas gre bolj za vključevanje ranljivih ciljnih skupin v zaposlovanje, pri čemer se pri nas podeželje še vedno obravnava kot profitna dejavnost, vendar je brez ljudi težko začeti.«
Dobrina se trudi preživeti
Lep primer povezanosti socialnega podjetništva s podeželjem je mariborska zadruga Dobrina, ki je nastala pred dvema letoma. Projekt so zagnali pod okriljem Evropske prestolnice kulture 2012 in za zagon pridobili denar, zdaj pa poskušajo preživeti na trgu. »Borimo se iz meseca v mesec,« pravi predsednica zadruge Suzana Črnčec in težak položaj opiše z besedami, da pod vodo še niso, a so blizu.
Temeljno poslanstvo zadruge Dobrina namreč ni ustvarjanje dobička, temveč razvoj malih kmetij, pravične trgovine z živili, zagotavljanje možnosti pravičnega plačila pridelovalcem in proizvajalcem, povezovanje podeželja z urbanimi središči ter promocija in razvoj ekološkega kmetovanja. Zadrugo so ustanovili pridelovalci in predelovalci z majhnih tradicionalnih kmetij iz Slovenskih goric z namenom urbanemu okolju ponuditi sveže sezonske in lokalne izdelke iz ekološke in integrirane pridelave.
Zadruga šteje 43 članov, njihove pridelke pa dostavljajo v 34 javnih zavodov, a zgolj v manjših količinah, saj je cena pri javnih naročilih edini kriterij, poleg tega so uvedli sistem tedenskih zabojčkov, pravi Suzana Črnčec. Prodajo do 35 zabojčkov s sezonskim sadjem in zelenjavo na teden, skupaj pa preskrbujejo 70 gospodinjstev.
Vendar to za preživetje ni dovolj. Meja rentabilnosti je približno 50 zabojčkov na teden, saj so odkupne cene pravične in jih kmetje ne znižujejo, zaradi česar niso konkurenčni cenam uvožene hrane na policah velikih trgovskih verig.
»Ni rožnato, niti vreme nam letos ni bilo naklonjeno,« poudarja Suzana Črnčec. Upe v preživetje socialno usmerjene zadruge polaga v številne razpise, na katere so se prijavili. Zadruga – število zaposlenih se je zaradi krize zmanjšalo s štirih na le dva – namreč za samostojno delovanje potrebuje najmanj štiri ali pet let, zato je morajo vzdržati vsaj do začetka prihodnjega leta, ko bodo znani rezultati razpisov.
