Učitelj se vtisne v človeka kot pečat

Polona Raušl je že 26 let učiteljica na vaški šoli, kot rada reče, na Osnovni šoli Brezovica pri Ljubljani. Generacije učencev, ki jih je poučevala, njihovi starši in širša lokalna skupnost pravijo, da je v svoj poklic vložila dušo.

Večina učiteljic trdi, da so že v otroštvu vedele, da bo to njihov poklic. Je bilo tudi pri vas tako?

Seveda. Že od malega sem »poučevala« vse otroke iz soseščine, čeprav so bili starejši od mene, in nikdar nisem niti pomislila, da bi lahko počela kaj drugega. Po osnovni šoli sem se vpisala na takratno pedagoško gimnazijo, ki mi je dala dobro podlago za študij slovenskega jezika in knjižničarstva na pedagoški fakulteti.

So se vaša pričakovanja v zvezi s poklicem izpolnila?

Že med študijem smo imeli kar veliko prakse. Imela sem odlične mentorje, ki so potrjevali, da sem na pravi poti. Po diplomi sem se zelo veselila prve službe, ki sem jo dobila na svoji matični osnovni šoli. Zanimivo je, da me je sprejel ravnatelj, ki je bil na tem mestu že, ko sem sama hodila v šolo. Postal je moj šef in zdelo se mi je, da se moja zgodba sploh ni prekinila. Na začetku sem se včasih zjutraj vprašala, ali grem v službo ali v šolo. Sprva je bilo v meni precej strahospoštovanja, ker so bili na šoli še vsi moji nekdanji učitelji. A vsi do zadnjega so se izkazali za dobrohotne mentorje, kakršna bi zdaj jaz rada bila mladim kolegom.

Učitelji se nenehno izpopolnjujete in izobražujete, kajne?

Seveda. Sprva sem učila slovenščino, potem pa je šola postala tako velika, da sem se lahko ukvarjala le s knjižničarstvom. Zadnjih nekaj let pa poučujem tudi vzgojo za medije. Predvsem za ta predmet sem se morala povsem na novo izobraziti. O knjižničarstvu lahko rečem, da zdaj počnem iste stvari, ki sem se jih naučila s študijem, vendar na sodobnejši način. Če ne bi bilo sprotnih izobraževanj, bi gotovo obtičali nekje v času.

Kaj bi pri opravljanju poklica spremenili?

Dobre stvari iz preteklosti bi pripeljala nazaj. Otroci bi morali obvezno obiskovati dopolnilni in dodatni pouk. Zmanjšala bi se potreba po strokovnih oblikah pomoči, ki jih dobivajo z odločbami. Nazaj bi pripeljala odgovorne starše. Gotovo pa bi moralo biti tudi učencev v razredih manj. Učitelj kriterij kakovostnega pouka lahko popolnoma izpolni, če jih v klopeh ne sedi več kot 22. Dober metodik jih toliko zna in zmore motivirati, čeprav so zelo različni. Razmislila bi tudi o neki obliki opazovanja učenčevega vedenja. Ko je bila ocena ukinjena, so odletele vrednote. Mlad človek mora vedeti, kaj je prav in kaj narobe, mora biti kaznovan za slabo in pohvaljen za dobro delo. To je bistvo pedagoškega procesa in glavno poslanstvo osnovne šole.

Kako komentirate feminizacijo poklica? Bi bilo več moških kolegov dobrodošlih?

Zagotovo. Moški dobro vplivajo na kolektiv in na učence. Na Brezovici imamo v zbornici kar nekaj mladih kolegov, ki so odlični in smo nanje zelo ponosni. Če bi jih bilo še več, bi bilo še bolje. Zlasti fantje v zadnji triadi imajo zelo radi moške vzornike.

Ali se strinjate, da učiteljski poklic ni več tako ugleden?

No, ugled pada tudi drugim poklicem, ne zdi se mi, da bi bilo pri učiteljih to bolj izrazito. Grdo je, da se v družbi zaradi ene slabe zgodbe ali afere mnenje posplošuje. Mislim, da imamo ogromno dobrih učiteljev, ki to šolo držijo pokonci. Pa vendarle: včasih sem bila tovarišica, ko sem postala gospa, je šel tudi ugled po zlu.

Kako je z avtoriteto? Kakšen je vaš recept za zagotavljanje reda v razredu?

Najtežje je biti dosleden. Učence je treba spoštovati in biti pravičen. Zagotovo pa je treba postaviti meje in pravila. Od njih se ne odstopa za nobeno ceno. To je osnovni recept. Če bi se ga učitelji in starši držali z roko v roki, po šolah ne bi bilo nobenih težav.

Kako bi opisali sodobne učence?

Popolnoma nič bolj radovedni niso kot v preteklosti. Včasih sem presenečena, kako slabo so splošno razgledani, in to kljub vsem tehničnim sredstvom in informatiki, ki jo imajo na voljo. Opažam, da je njihovo znanje površinsko, da gre zgolj za prepoznavanje. To je zakrivila poplava informacij. Res je, da so otroci veliko za računalnikom, kar nas včasih zavede. Če zna kdo uporabljati facebook in pošiljati elektronsko pošto, še ni zagotovilo, da zna res uporabljati računalnik. Učenci z učitelji zelo radi komunicirajo po elektronski pošti, vendar sestavki, ki jih pošiljajo, pogosto niso vredni niti imena dokument. Tehnologija prinaša dobre stvari, hkrati pa omogoča površnost, kar me zelo moti.

Učitelj mora imeti tudi stike s starši učencev. Kako ocenjujete njihove ambicije?

V glavnem imajo vsi starši radi svoje otroke. Razumljivo je, da jim želijo najboljše. Sodobni predavatelji nas na seminarjih poskušajo znova prepričati, da morajo biti otroci zaposleni. Ne le s šolskim delom, dolžnosti in odgovornost morajo imeti tudi doma. Po drugi strani pa starši svoje otroke še vedno vključujejo v preveč dejavnosti in dopuščajo, da jih med letom opuščajo. To je huda napaka, kajti pri začetem je treba vztrajati do konca. Sodobni starši otrok ne naučijo osnov, kot so odgovornost, delavnost, disciplina in vztrajnost. Tudi kadar so otroci nasilni, bi morali starši zaupati učiteljem in skupaj z njimi najti rešitev, ne pa otroku dajati lažne zaščite in ga opremiti z najboljšimi odvetniki. Ni prav, da jih vodijo po poteh, ki niso pravične in moralne.

Zaradi česa vztrajate v poklicu?

Največ je vreden občutek, da si se v otroka vtisnil. Spomnim se profesorja s fakultete, ki je poudarjal, da se učitelj vtisne v človeka kot pečat, in to je tisto, kar ostane. Te besede se mi vsak dan potrjujejo v praksi. Znanje pride in gre, mogoče ga je izpopolnjevati, osebnost pa ostane.