Tiskane izdaje
Nataša Houmark je kariero resda začela zlagoma, v zadnjih treh letih pa je strmo napredovala in zamenjala že tri zaposlitve. Od avgusta je vodja kadrovskega področja za JV Evropo pri Johnson & Johnson. To je njen peti delodajalec. Ob pomisleku, ali morda ne zamenjuje zaposlitev prehitro, odgovarja preudarno: »Vse dolgujem dobremu začetku.«
Ker je dobro začela in vztrajala pri tem, da ji mora biti delovno mesto izziv, je danes na točki, ki ji reče vrhunec kariere – čeprav tega noče sprejeti, temveč stremeti za novimi izzivi, pravi 35-letna Nataša Houmark.
Začela je pred enajstimi leti kot diplomantka fakultete za organizacijske vede – prijavila se je na razpis Tobačne Ljubljana. Tam je delala šest let (nazadnje je bila vodja kadrovskega področja), se prijavila za delovno mesto v kadrovski službi v banki Sparkasse in že takoj postala vodja te službe. Po štirih letih je začutila, da se v stroki ne razvija, kot bi si želela, zato je tipala naprej.
»Leta 2009 je bila kadrovska funkcija tista, ki je bila takoj za marketingom degradirana zaradi varčevanja. Kadroviki niso bili več poslovni partner vodstvu, to pa se mi zdi ključno za opravljanje tega dela. In temu prepričanju sem sledila.« Sprejela je zaposlitev v podjetju Kladivar v Žireh – ravno v času, ko ga je prevzemal tuji lastnik Poclain Hydraulics. Prehod s prejšnjega delovnega mesta bi marsikdo jemal kot nazadovanje in je z vidika plače morda tudi bilo, toda Nataša Houmark pravi, da je včasih treba narediti tudi kakšen korak nazaj, da lahko narediš nato dva naprej.
Izkušnja v žirovskem podjetju je bila zelo dobra, ker je dobila priložnost dela v multinacionalki, kjer je kadrovska funkcija višje pozicionirana kot pri nas. Toda prilagajanje je trajalo eno leto, potem je bila njena vloga spet omejena na administrativno funkcijo.
Čeprav se takrat »nič ni dogajalo na trgu«, je dobila novo ponudbo – v Goodyearu, kjer je tudi regijsko razširila področje odgovornosti. Ostala je leto in en mesec in dobila priložnost za zadnje delovno mesto, v Johnson & Johnson. »Marsikateri kadrovik, zaprisežen tradiciji, bi mi oporekel, da zamenjam službo vsako leto. A to sem vzela v zakup, načrtno sem sprejemala ponudbe, saj sem hotela kljub recesiji in težavam na trgu dela napredovati strokovno.«
Za zadnjimi delovnimi mesti se sama niti ni ozirala ali se prijavljala v evidence iskalcev zaposlitve. Poklicali so jo »lovci na glave«, a tudi pri tem brez oklevanja doda, da je Slovenija vendarle majhna in da se ljudje iz stroke večinoma poznajo.
Za marsikoga je prestop težka odločitev, vendar pri njej ni bilo tako: »Če dobro veš, kaj hočeš, to ni problem. In moj cilj je, da sem kot kadrovica partner poslovni funkciji. Seveda sem tudi vsak prestop dobro premislila in predebatirala z družino in prijatelji. Kljub vsemu ostaja negotovost, greš v neznano. In marsikaj se lahko sliši dobro, pa ni na koncu morda ni tako. Toda če ne tvegaš, niti ne pridobiš.«
S sedanjim delovnim okoljem se šele seznanja, to pa bo – ker je odgovorna za kadrovsko področje podjetja v enajstih državah – še trajalo nekaj časa. Kaj pa potem? »Zdaj bom nekaj časa uživala pri delu, nato se bodo kakšni novi načrti že sami porodili,« se nasmeje Nataša Houmark.
Ob razmišljanju o današnjih razmerah na trgu dela ji je kot kadrovski strokovnjakinji najbolj žal za mlade – ker ne dobijo priložnosti, kot jo je dobila ona.
